Sončni ostriž (Lepomis gibbosus)

Klasifikacija in morfološke značilnosti vrste Sončni ostriž (Lepomis gibbosus)

Visoko, bočno stisnjeno telo pokrito z velikimi luskami. Usta so majhna in rahlo nadstojna. Zadnji del škržnega poklopca je podaljšan v krpast izrastek, zadnji rob predpoklopca drobno nazobčan. Pobočnica blago ukrivljena. Hrbtna plavut dolga, v sprednjem delu nerazvejane trde, v zadnjem razvejane mehke plavutnice. Prsni plavuti dolgi in koničasti. V podrepni plavuti so tri nerazvejane plavutnice, po čemer jih ločimo od pravih ostrižev. Telo je olivno zelene barve, s številnimi rjavimi pikami. Po glavi se od gobčka proti robovom škržnih poklopcev vlečejo turkizno do smaragdno zelene proge. Od hrbta proti trebuhu potekajo navpične, zabrisane temne proge. Na vrhu škržnega poklopca je temna pega, pri samicah lahko svetlejša ali manjka. V plavutih je le nekaj neizrazitih pigmentnih pik. Repna plavut je rahlo škarjasta. V času drstitve imajo samci oranžno do rdeče obarvana lica in trebuh (Povž in Sket, 1990; Povž in Sket, 1999; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006; cit po Jenič in Podgornik 2014). Samice so načeloma bolj blede barve z bolj izrazitimi vertikalnimi črtami. Barva vzorca je odvisna od stanja in kondicije posameznika, čistosti vode in podlage. Mladice imajo slabše vidne barvne vzorce (CABIa, 2020).

Preglednica: Znanstvena klasifikacija L. gibbosus.

Biologija vrste

Sončni ostriž v povprečju zraste 10-15 cm, največ do 40 cm. Spolno dozorijo v 1.-3. letu starosti. Živijo od 4 do 9 let (Neophitou in Giapis, 1994). Drstijo se od maja do avgusta, ko temperature dosežejo 16 do 18 °C. Drstijo se v skupinah na odprtih, sončnih habitatih vzdolž plitvih obal. Samec na peščenem ali gruščnatem dnu izkoplje plitvo jamico (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006; Kottelat in Freyhof, 2007: cit po Jenič in Podgornik), kamor poskusi privabit samico. Par nato plava v krogih preko gnezda in v intervalih hkrati odlagata samica ikre samec pa spermije (CABIa, 2020). Samec se lahko drsti z več samicami v enem gnezdu in varuje gnezdo, dokler ga zarod ne zapusti (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006; Kottelat in Freyhof, 2007). Iz iker se zarod v toplih vodah lahko izleže že v 3 dneh (van Kleef in sod. 2008). V izvornem okolju samec varuje zarod še 11 dni po izvalitvi, podatki iz Evrope pa nakazujejo, da je ta čas na območju, kjer je tujeroden nekoliko krajši (Balon, 1959). Ko se zarod izleže, samec pripravi novo gnezdo za vnovično drst, lahko z isto ali pa drugo samico. Samice lahko odložijo do 1000 iker (CABIa,2020). Gre za evritermno vrsto, ki tolerira tudi temperature nad 30 °C. Na topli mrtvici Save (Topla) je sončni ostriž vzpostavil viabilno populacijo v vodi, kjer temperatura niha od 21°C pa vse do 45 °C (Šumer in sod., 2005).

Je invertivor, hrani se z vodnimi nevretenčarji (Kottelat in Freyhof, 2007), ribjimi ikrami, zarodom ter majhnimi ribami, občasno tudi z vodnim rastlinjem (Povž in sod., 2015). Za sončnega ostriža je značilna ontogenetska sprememba v prehrani. Kar pomeni, da se mladice hranijo z zooplankotonom, kasneje pa preidejo na bentoške makroinvertebrate. Med nevretenčarji v njegovi prehrani prevladujejo trzače  (Chironomidae), mladoletnica (Trichoptera), polkrilci (Hemiptera), dvokrilci (Diptera) in enodnevnice (Ephemeroptera). Pri zarodu večji del prehrane predstavljajo vodne bolhe (Cladocera) in ceponožni rakci (Copepoda) (Gkenas in sod., 2016; Almeida s sod., 2009). Je prehranski oportunist. Znani pa so tudi primeri, ko je pri izbiri plena nekoliko bolj izbirčen. V raziskavi izvedeni na mediteranskih rekah v Španiji, so ugotovili, da odrasli osebki izbirajo predvsem večje nevretenčarje. Opazili so, da se kljub veliki količini maloščetincev (Oligocheta) in vodnih pršic (Acarina) z njimi niso prehranjevali (Almeida in sod., 2009; van Kleef in sod., 2008).  Rezultati raziskave nakazujejo na to, da je prehrana sončnih ostrižev v fazi hitre populacijske rasti na novem območju bolj specializirana. Po vzpostavitvi populacijskega ravnovesja pa postanejo prehranski generalist (Gkenas in sod., 2016).

Slika: Morfometrične dolžine na sončnem ostrižu (povzeto po: Eva Záhorská, Mária Balážová, Yakuta Bhagat, Gordon H. Copp, 2017. Does latitude drive the phenotypic plasticity of morphological traits in non-native pumpkinseed populations from Europe? Knowledge and Management of Aquatic Ecosystems 2017(418):29).

Sončni ostriž se je izkazal za fenotipsko zelo plastično vrsto. Na različnih območjih, se populacije med seboj razlikujejo v odvisnosti od prilagoditev na dotično življensko okolje. Poznamo oblike prilagojene na lentično ali lotično in litoralno ali pelagično okolje (Šumer in sod., 2005). Juvenilni osebki iz izvornega okolja, so v primerjavi z osebki iz Evrope dokaj uniformni. Ko dosežejo spolno zrelost, se med seboj morfološko razlikujejo (Šumer in sod. 2005). V Evropi ne dosegajo takšnih velikosti, kot v izvornem okolju S. Amerike. Sprva se je domnevalo, da je manjša in počasnejša rast posledica usmerjene selekcije za akvaristiko, kjer se preferirajo manjši osebki. Vendar glede na to, da akvaristika ne predstavlja edinega vira vnosa, je posledica zavrte rasti v odraslem obdobju verjetno posledica okolja tj. vegetativne sezone, različne razpoložljivosti hrane v okolju in njene energetske vrednosti (npr. mehkužci so energetsko bogata hrana) (Copp in Fox, 2007). Velik vpliv na rast in invazivno sposobnost ima tudi višanje temperature vode in daljšanje sezone – večji vnos hrane, večja sposobnost asimilacije hranil in nižji energetski stroški (Curcherousset in sod., 2009). Ravno zaradi tega so populacije v J delu Evrope obravnavane kot invazivne, medtem ko se populacije iz S dela Evrope in Velike Britanije obravnavajo le kot tujerodne vrste. Na S predelih so tako obdobja drsti krajša, ikre odlagajo manj pogosto, rast juvenilnih osebkov je zavrta, osebki teh populacij tudi kasneje spolno dozorijo, posledično imajo daljšo življenjsko dobo, v razmnoževanje pa vlagajo manj energije (Copp in Fox, 2007; Curcherousset in sod., 2009). Ugotavljajo, da se populacije J Evrope pogosteje »odločajo« za R- strategijo razmnoževanja. Sončni ostriž ob vnosu na novo, nezasedeno območje v začetni fazi vzpostavljanja populacije veliko energije vložil v razmnoževanje in hitro rast. Ko pa se populacija na nekem območju vzpostavi, preide iz R-strategije na K-strategijo razmnoževanja (Copp in Fox, 2007). K vzpostavitvi populacije pripomore za sončnega ostriža značilen kanibalizem, ki zagotavlja hrano v novem nepoznanem okolju, učinke kanibalizma pa omili velika stopnja razmnoževanja (Copp in Fox, 2007).

Ekologija vrste

Naseljuje počasi tekoče do stoječe vode, kot so velike reke, jezera, ribniki, kanali in mrtvice. Izogiba se hitrotekočih voda. Prisotni so tudi v estuarijih s slanostjo do 18,2 ‰. Odrasli osebki so samotarski, mladice se združujejo v jate (Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006; Kottelat in Freyhof, 2007; Jenič in Podgornik, 2014). Z vnosom v S Evropo, izven domorodnega območja, so se populacije večinoma vzpostavile v lentičnih ekosistemih, ker naj se načeloma še nebi razmnoževali (Copp in Fox, 2007). Tako so gostote tekočih voda v severnih državah majhne, saj v njih prebivajo osebki, ki vanje preidejo iz stoječih voda. Na Nizozemskem so gostote sončnega ostriža relativno nizke, poseljuje le plitve ribnike, ki imajo višje temperature (van Kleef in sod., 2008). Viabilna populacija sončnega ostriža se je vzpostavila tudi na J Norveške. (Sterud in Jorgsen, 2006). V južnejših predelih Evrope predvsem na Iberskem polotoku pa populacije sončnega ostriža poseljujejo regulirane reke in akumulacije, kjer se uspešno razmnožujejo (Fererira in sod. 2007; Hermoso in sod., 2008). Vrsta je manj uspešna v naravnih potokih, kjer se pojalja v manjši številčnosti v primerjavi z domorodnimi vrstami (Clavero in sod., 2004; Mesquita in sod., 2006, Almeida in sod., 2009).

Razširjenost

Sončni ostriž je domorodna vrsta v Severni Ameriki: v Velikih Jezerih, Sv. Lovrencu in zgornjem Mississipiju ter porečjih atlantskih rek. V Evropo je bil zanesen v osemdesetih letih devetnajstega stoletja (1880) kot akvarijska ribica. Sedaj je razširjen po vsej Evropi, od Portugalske do južne Ukrajine, proti vzhodu do Dnjepra. Posebno pogost je v mediteranskih državah (Jenič in Podgornik, 2014).

Slika: Razširjenost sončnega ostriža po svetu (vir: Cabi)

Kdaj in kako je sončni ostriž prišel v Slovenijo ni znano. Sedaj je splošno razširjen in pogost v toplejših vodotokih in stoječih vodah v donavskem in jadranskem povodju. V Sloveniji sončni ostriž v donavskem povodju naseljuje potoke in reke porečij Save, Ljubljanice, Kolpe, Krke, Drave, Dravinje, Mure, Pesnice in Ščavnice, Sotla, Savinje, Voglajne, Hudinje; v jadranskem povodju pa porečje Vipave in Dragonje . Naseljuje tudi stoječa vodna telesa, kot so npr. Bohinjsko jezero, Slivniško jezero, zadrževalnik Klivnik, Žovneško jezero, Velensko jezero, Ledavsjko jezero, Šmartinsko jezero. Po podatkih ribiškega katastra je prisoten v še v številnih drugih vodnih telesih. Največje naseljenosti dosega v gramoznicah, mrtvicah, zelo počasi tekočih vodah ali v vodotokih, ki tečejo iz ribnikov (Jenič in Podgornik, 2014).

Poti vnosa in širjenje

Sončni ostriž je bil v Evropo vnesen konec 19 stoletja (Copp in Fox, 2007), natančneje leta 1880 (Neophitou in Giapis, 1994).

Razlogi za vnos sončnega ostriža v Evropo so različni. V Veliki Britaniji in na Nizozemskem so jih zaradi svojega lepega izgleda, kot okrasne ribe vlagali v zunanje ribnike in jih gojili v akvarijih (Copp in Fox, 2007; van Kleef in sod., 2008). V Franciji  so jih vnašali v vodotoke zaradi športnega in rekreativnega ribolova (Copp in Fox, 2007). Več vnosov je bilo neuspešnih, (Kunstler, 1908) a ko se je vzpostavila viabilna populacija je prišlo do njene hitre širitve (Roule, 1928). V J Evropi je vnos sončnega ostriža predvsem posledica ribolova (CABIa,2020). Tandon (1976) pojasnjuje, da je prišlo do nenamernega vnosa sončnega ostriža na območje takrat še Česko –Slovaške skupaj z uvozom mladih krapov, isti razlog naj bi bil za naselitev v J vodotoke Velike Britanije. (CABIa, 2020). Vzpostavitev populacij v Angliji, in na Škotskem je bilo dolgo časa neopaženo (Copp in sod., 2002 Kleef in sod.,2008). Zabeležili so tudi populacijo sončnega ostriža na J Norveške (Sterud in Jorgsen, 2006), ki predstavlja najsevernejše območje pojava. Na severnem delu Evrope so ga naselili še v Belgijo (Maes, 1898) in Nemčijo (Freyhof, 2003).

V J Evropi je vnos sončnega ostriža predvsem posledica ribičev (CABIa,2020). Na Iberski polotok so sončnega ostriža vnesli v okolje skupaj z postrvjim ostrižem (Micropterus salmonides), kot njegova hrana. Ker je postrvji ostriž pisivorna riba, so z vnosom sončnega ostriža želeli odvrniti plenjenje avtohtonih vrst (Copp in Fox, 2007).

Sončni ostriž je razširjen že vsaj v 28 državah v Evropi in Mali Aziji, kjer se uspešno razmnožuje. Poročajo pa tudi o populacijah  iz J Amerike (Brazilija in Čile) (Copp in Fox, 2007). Poseljuje širok spekter habitatov od ribnikov, jezer, akumulacij do različne velikosti tekočih vodotokov (Almeida s sod., 2014; Copp in Fox, 2007).

Vpliv na domorodne vrste in habitate

Sončni ostriž je invazivna vrsta, saj se poleg z bentoškimi živalmi prehranjuje tudi z ribjimi ikrami in manjšimi ribami, kar ima skupaj s kompeticijo za habitat in drstni prostor negativne posledice na domače ribje vrste.

Vpliv sončnega ostriža v Evropi je zelo slabo raziskan. Opaženo je bilo plenjenje ribjih iker (Garcia de Jalon in sod. 1993; Garcia-Berthou in Moreno-Amich, 2000a), kar se izraža v upadu določenih vrst rib (Godiho in Fereira, 1998). Vpliva pa tudi na endemične mehkužce (Garcia-Berthou in Moreno-Amich, 2000a). Na Nizozemskem so dokazali zmanjšanje biodiverzitete obrežnih pajkov (van Kleef in sod., 2008). Izkazalo se je, da je v potokih z veliko številčnostjo sončnih ostrižev prišlo do spremembe v strukturi prehranske verige, kar je vplivalo na ribje populacije in zopet na sestavo obvodne vrstne sestave pajkov (Almeida in sod.,2014).

Raziskava na Iberskem polotoku je pokazala da je na območjih, kjer se je vzpostavila velika populacija sončnega ostriža, prišlo do zmanjšanjem velikosti in števila zooplanktona, povečano kalnost, povečanje klorofila a in  količine fosforja ter dušika (Almeida in sod.,2014).

Negativno naj bi vplival na domorodne ribe, kačje pastirje in dvoživke (van Kleef in sod., 2008). Sončni ostriž se je izkazal tudi za zelo agresivno vrsto, ki izkazuje agresivno vedenje zaradi kompeticije za hrano (manjši osebki) ali pa teritorijalnost in boj za prostor (večji osebki). Agresijo izkazujejo do različnih vrst z različnimi ekološkimi zahtevami od vrst iz obrežja, pelagiala do vrst iz bentosa. Sončni ostriž z agresivnim vedenjem omejuje dostop do hrane, skrivališč, vplivajo na reproduktivno uspešnost in izbiro mikrohabitata avtohtone favne. S tem vpliva na zooplankton, makrobentos, rake, ribe in dvoživke, saj se te ob napadu navadno umaknejo in se ne vračajo (Almeida in sod., 2014).

Za razliko od psevdorazbore, za sončnega ostriža še ni veliko potrjenih tujerodnih parazitov in bolezni, ki bi jih lahko prenesel na naše domorodne vrste. Na Norveškem in v Angliji so sicer potrdili tujerodno vrsto ploskega črva iz družine Monogenea (Sterud in Jorgsen, 2006). Gre za vrsto Onchocelidus dispar, ki tako kot sončni ostriž izhaja iz S Amerike. Gre za visoko specializiranega parazita, kar pomeni, da zaenkrat ne predstavlja nevarnosti za avtohtone evropske vrste (Sterud in Jorgsen, 2006). Izkazalo se je, da sončnega ostriža zajeda tudi vrsta zajedalskega ceponožca Larnea cyprinacea (kozmopolitski parazit), ki je bila v Evropo prinešena iz Azije (Stravrescu-Bedivan in sod., 2014).

Pregled dosedanjih aktivnosti in ukrepov

Sončni ostriž je že razširjen v vodnih telesih po Sloveniji. Zaenkrat posebni ukrepi za to vrsto še niso bili izvajani. Ni znano kakšen vpliv ima ta vrsta na habitate in biodiverziteto. Tudi iz tujine je bilo narejenih malo raziskav ali poskusov odstranjevanja ali obvladovanja te vrste.

Kot primer izvedenih konkretnih ukrepov odstranjevanja tujerodnih vrst rib, lahko navedemo projekt LIFE WETMAN (LIFE09NAT/SI/000374), ki se je zaključil v letu 2015. Eden izmed ciljev je bil odstranjevanje tujerodnih vrst rib iz izbranih pilotnih območij. Na pilotnem območju Mura – Petišovci je bila ena izmed ciljnih vrst za odstranjevanje tudi sonči ostriž (Podgornik in sod., 2014).

V ribniku Tivoli je bilo leta 2017 organizirano odstranjevanje tujerodnih vrst iz ribnika Tivoli (Zavod Revivo), iz katerega se je odstranilo 976 sončnih ostrižev. Zaradi enkratnega dogodka, in ker se v nadeljevanju ukrep ni ponavljal iz teh podatkov ne moremo sklepat ali je ta metoda učinkovita za dolgoročno kontrolo populacije sončnega ostriža.

 
Slika: Razširjenost sončnega ostriža v Sloveniji po obdobjih (vir: ZZRS Bios, 2020).

Viri in več informacij:

Strokovne podlage za preprečevanje širjenja, vnosa in zmanjševanja vpliva (invazivnih) tujerodnih vrst rib, rakov in školjk