Signalni rak (Pacifastacus leniusculus)

Klasifikacija in morfološke značilnosti vrste Signalni rak (Pacifastacus leniusculus)

Signalni rak običajno doseže 15-17 cm telesne dolžine. Barva telesa je med svetlo in temno rjavo, včasih do opečnate. Na pregibu škarij ima značilno belo do svetlo modro liso, po kateri je dobil ime. Spodnja stran škarij je rdečkasta. Rostrum je po vsej dolžini enako širok ali trapezoiden, osrednji greben je viden in brez trnov. Površina škarij je drobno zrnata, na otip skoraj gladka. Vratna brazda je brez trnov. Ob rostrumu ima dva para postorbitalnih trnov (Govedič 2006).

 Preglednica: Uvrstitev vrste signalni rak v sistem.

Biologija vrste

Razmnoževanje poteka v zimskih mesecih. Samica nosi jajca na spodnji strani repa, dokler se mladiči ne izležejo. Samice z jajci lahko najdemo od februarja do junija. Posamezni osebki živijo tudi 20 let. Signalni raki so aktivni predvsem ponoči, podnevi se skrivajo v rovih, ki jih skopljejo pod kamni ali v brežinah. So vsejedci, hranijo se z algami, vodnimi rastlinami, nevretenčarji, pa tudi ostanki večjih živali (Kus Veenvliet in Veenvliet 2008).

Ekologija vrste

Naseljuje različne habitate: velike reke, potoke, jezera in ribnike (Kus Veenvliet in Veenvliet 2008). Ustrezajo mu podobni življenjski pogoji kot jelševcu (Govedič 2006).

Razširjenost

Domovina signalnega raka je zahodni del Severne Amerike in Kanada (Kus Venvlieet in Venvlieet 2008, Schuster in sod. 2010). V devetnajstem in dvajsetem stoletju je bil naseljen po vsej Evropi ter tudi v nekatere severnoameriške države (Schuster in sod. 2010, IUCN). V Evropo so ga iz Severne Amerike v Italijo prinesli že okoli leta 1850 (Jaklič in Vrezec 2013). Danes je prisoten v Avstriji, Belgiji, na Cipru, Danskem, Finskem, Franciji, Hrvaškem, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Japonskem, Latviji, Litvi, Luksemburgu, Nizozemski, Poljski, Portugalskem, Rusiji, Sloveniji, Španiji, na Švedskem, v Švici in v Veliki Britaniji (Schuster in sod. 2010, IUCN).

V Sloveniji je signalni rak razširjen v porečju reke Mure (2003) in Drave (2007). V Muri je bil odkrit leta 2003, v Dravi pa leta 2007. Prisoten je v celotnem spodnjem toku reke Mure, najden pa je bil tudi v nekaterih njenih pritokih, v potoku Bolt pri Ceršaku, Ščavnici in Kučnici. V reki Dravi je signalni rak prisoten v najmanj dveh tretjinah slovenskega dela, oziroma je uspešno poselil območje med Dravogradom in Ptujskim jezerom (Govedič in sod. 2011; Govedič in sod. 2015; Govedič in sod., 2018).

 Slika 10: razširjenost signalnega raka po svetu 

Poti vnosa in širjenje

Signalni raki so bili namerno vnešeni na Švedsko leta 1959 in nato v severno Evropo in je sedaj prisoten od Španije do Finske, z izolirano grško populacijo. V 70-tih letih prejšnjega stoletja so bili namerno naseljeni v Avstrijo kot zamenjava za jelševce, ki so izumrli zaradi bolezni račje kuge. V desetletjih po naselitvah so se populacije signalnega raka na avstrijskem Koroškem hitro povečevale (Weinländer in Füreder 2009).

V začetku tega stoletja so se razširili v Slovenijo, najprej po reki Muri, nato še po reki Dravi (Bertok in sod. 2003, Govedič in sod. 2011). V obeh primerih je šlo za širjenje naturalizirane populacije iz Avstrije (Füreder 2009, Vrezec in Brancelj 2012). Signalni rak je bil v Sloveniji prvič najden v reki Muri, na avstrijsko – slovenski meji leta 2003 (Govedič 2006) in v Dravi leta 2007. Potrebno je poudariti, da se je signalni rak na Hrvaško razširil preko Slovenije v zgolj 5 letih. Leta 2011 je bil odkrit tudi v kraški reki Korani. Domneva se, da je bil v porečje Save vnešen namerno. Po ocenah hrvaških raziskovalcev se širi s hitrostjo 2 km na leto.  (Hudina in sod., 2009; Hudina in sod., 2013; Kus Venvlieet in Venvlieet, 2016).

Razširjenost signalnega raka v Sloveniji.

Glavna pot vnosa in širjenja signalnega raka v Slovenijo je širjenje naturalizirane populacije iz Avstrije in Hrvaške (Vrezec in Brancelj 2012). Osebki znotraj vodotokov aktivno migrirajo tako v gorvodni kot v dolvodni smeri, mladi osebki se širijo tudi pasivno, s plavjem ob višjih pretokih (Bubb in sod. 2004, Bernardo in sod. 2011). V povezavi z vnosom tujerodnih vrst se ponekod omenja tudi vnos vrst kot posledica uporabe žive vabe pri ribolovu. Vse domorodne vrste rakov so v Sloveniji zavarovane, zato se za ribolov ni uporabljalo rakov kot vabe. V skladu s Pravilnikom o komercialnih ribnikih (Ur. list RS št. 113/07 in 100/12) je pri ribolovu v komercialnih ribnikih prepovedano kot vabo uporabljati žive vretenčarje, uporabe živih nevretenčarjev pa ne prepoveduje, zato je s pojavom tujerodnih vrst rakov teoretično ta pot vnosa v Sloveniji možna, čeprav se po naših informacijah v praksi ne uporablja.

Vpliv na domorodne vrste in habitate

Signalni rak sodi med ene najbolj invazivnih tujerodnih vrst v Evropi. Zaradi velikih negativnih vplivov na domorodne vrste je bil leta 2016 uvrščen na seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo (EC 2016) (Kus Venvlieet in Venvlieet 2016). Signalni rak s tekmovanjem za hrano in življenjskim prostorom ter zaradi prenašanja račje kuge bistveno vpliva na domorodne vrste rakov in marsikje že povzroča lokalno izumiranje potočnih rakov (Weinländer in Füreder 2009).

Signalni rak naseljuje enake habitate kot domorodne vrste rakov: jelševec (Astacus astacus), koščak (Austropotamobius torrentium) in koščenec (Austropotamobius pallipes) (Kus Venvlieet in Venvlieet 2016). V Veliki Britaniji je izginotje domorodne vrste, koščenca (A. pallipes), povezano z namnožitvijo signalnih rakov (Kemp in sod. 2003, Bubb in sod. 2006, Dunn in sod. 2009) in medvrstno kompeticijo (Dunn in sod. 2009). Raziskave Crawforda in sod. (2006) so potrdile, da je na območjih, kjer so se signalni raki namnožili, diverziteta in številčnost vrst bentoških nevretenčarjev drastično upadla. Signalni rak je zaradi izrazitejše teritorialnosti bolj uspešen pri zasedanju in branjenju skrivališč kot domorodne vrste rakov. Velika številčnost signalnih rakov zato lahko spremeni demografsko strukturo domorodnih vrst rakov, saj zaradi izpodrivanja večjih, odraslih osebkov domorodnih vrst rakov, le-te bolj izpostavi predaciji. Na primeru koščenca (A. pallipes) je bilo ugotovljeno, da so bili v življenjskih prostorih, ki sta jih naseljevali obe vrsti, številčnejši majhni osebki koščenca (Dunn in sod. 2009).

Poleg negativnih vplivov na domorodne vrste rakov, so raziskave pokazale tudi vpliv na domorodne vrste rib. Ugotovljen je bil negativen vpliv na številčnost juvenilnih atlantskih lososov, ki se skrivajo v enakih skrivališčih kot signalni raki (Griffiths in sod. 2004). Signalni rak lahko v vodah, kjer se pojavlja v velikih gostotah, poje ikre na drstiščih tako salmonidnih kot ciprinidnih vrst rib (Govedič 2006), kar ima neposreden vpliv na ribje združbe. Signalni raki imajo lahko negativne vplive na gospodarstvo, saj lahko povzročijo upad uspešnosti vzreje komercialno zanimivih vrst rib (Kus Venvlieet in Venvlieet 2016).

Eden največjih prepoznanih negativnih vplivov signalnega raka na domorodne vrste je prenašanje bolezni račje kuge, ki jo povzroča oomiceta Aphanomyces astaci (Vrezec in Brancelj 2012).

V murski populaciji signalnega raka je bila zopet potrjena prisotnost oomicete A. astaci, zato vdor signalnega raka (in ostalih tujerodnih vrst rakov) predstavlja nov rezervoar povzročitelja račje kuge (Vrezec in Brancelj 2012). Med leti 2009 in 2011 so bile z molekularnimi metodami pregledane izbrane populacije vseh petih vrst potočnih rakov, ki so bile v tistem času znane v Sloveniji. Prisotnost povzročitelja račje kuge je bila potrjena pri signalnem raku iz reke Mure ter pri koščaku iz Borovniščice pri Ljubljani (Kušar in sod. 2013, Govedič in sod. 2015). Na podlagi rezultatov je bilo ugotovljeno, da gre za nov, koevoluirani sev oomicete A. astaci, ki se za domorodno vrsto, koščaka, ni izkazal kot smrten. Novi sev predstavlja še večjo grožnjo za širjenje bolezni na ostale, neokužene populacije, saj se lahko širi tudi preko domorodnih vrst (Govedič in sod. 2015). Čeprav sev za domorodne vrste ni akutno smrten, imajo latentno okuženi raki kljub temu znižano odpornost in so bolj občutljivi na druge okoljske strese ter imajo tudi višjo stopnjo smrtnosti pri morebitni okužbi z drugimi sevi kuge (Jusilla in sod. 2015, Govedič in sod. 2015).

Tujerodne vrste potočnih rakov predstavljajo grožnjo za ekosisteme celinskih voda v Evropi, saj lahko kot omnivorni plenilci bistveno vplivajo na spremembe vodnih združb (Vrezec in Brancelj 2012). Kjer se pojavljajo velike populacije signalnih rakov, lahko povzročajo tudi spremembe habitata, saj pojedo vse vodno rastlinje in alge. To lahko posredno vpliva tudi na druge vodne organizme (Kus Venvlieet in Venvlieet 2016). Poleg degradacije vodnih makrofitov zaradi kopanja račin v brežine pride tudi do degradacije in destabilizacije brežin. S tem neposredno vplivajo na sediment in njegov transport v vodotoku (Johnson in sod. 2010, Harvey in sod. 2011).

V Sloveniji v trenutnem stanju največjo grožnjo predstavlja širjenje signalnega raka v pritoke, kjer sta prisotni domorodni vrsti rakov – jelševec in koščak. Ukrepe je zato treba usmeriti v preprečevanje razširjanja invazivne vrste ter v zmanjševanje njenih populacij. V raziskavi Jaklič (2016) je bilo ugotovljeno, da ima signalni rak v primerjavi z domorodnimi vrstami podoben letni življenski cikel, vendar ima nekatere značilnosti (populacija z visoko gostoto, krajši razvojni krog, boljši fitnes), ki ga postavljajo v boljši položaj v primerjavi z domorodnimi raki. V raziskavi se je izkazalo, da ima z jelševcem močno prekrito realizirano nišo, kar pomeni, da ima nanj največji vpliv.

Signalni raki iz Ptujskega jezera, (ZZRS, 2019).

Viri in več informacij:

Strokovne podlage za preprečevanje širjenja, vnosa in zmanjševanja vpliva (invazivnih) tujerodnih vrst rib, rakov in školjk