Severna kačjeglavka je v nekaterih slovenskih objavah imenovana tudi okasta kačjeglavka. Vrsta ima zaokroženo repno plavut, podaljšano enojno hrbtno plavut, sestavljeno iz 49-50 plavutnic in analno plavut z 31-32 plavutnicami. Glava je majhna, nekoliko sploščena z velikimi usti v katerih ima več pasov številnih dolgih in ostrih zob, ki služijo za zabadanje (viliformni zobje). Na spodnji čeljusti in na nebnici ima nekaj velikih kaninov (podočnikov) (Cudmore in Mandrak, 2006). V dolžino zraste do 85 cm (Okada, 1960), v nekaterih primerih tudi do 1,5 m (Courtenay in Williams, 2004). Telesne plavuti so rumene. Hrbtna, predrepne in repne plavuti so pegaste in črne barve (Amanov, 1974). Na ventralnem delu glave lusk ni. Pobočnico sestavla 60-67 lusk. Med pobočnico in hrbtno plavutjo je osem linij lusk, med pobočnico in predrepno plavutjo pa 12-13 linij lusk. (Courtenay in Williams, 2004).
Slika 1:Severna kačjeglavka (Channa argus) (Foto:Brian Gatewick, Vir:seriouslyfish.com).
Slika 2: Skica severne kačjeglavke (Vir:Courtenay in Williams, 2004).
Določitev spola, je glede na zunanjo morfologijo težavna, oz. možna le pri spolno zrelih osebkih. Za vrsto je značilen spolni dimorfizem. Samci so večji in robustnejši od samic. Imajo višjo hrbtno plavut, večjo razdaljo med očmi, daljši gobec, postorbitalno razdaljo in zgornjo čeljust (Duvrakets in Machulin, 1978).
Ključna značilnost severnih kačjeglavk po katerih jih prepoznamo so njihovi značilni barvni vzorci, ki so spremenljivi in odvisni od habitata. Juvenilni osebki so zlato rjavi do bledo sivi. Odrasli pa zlato rumeno ali svetlo rjavo obarvani, na boku pa imajo značilen niz temnih madežev (9 do 13) (Sea Grant Pennsylvania, 2012). Ti madeži so na sredini svetlejši in občasno nad pobočnico belo obrobljeni. Določeni osebki lahko tako potemnijo, da so madeži skoraj nevidni. Od roba očesne orbitale proti operkulumu potekata dve ločeni temni lisi. Prva poteka nad linijo pobočnice, druga pa pod linijo pobočnice (Courtney in Williams, 2004).
Slika 3:Juvenilni osebek severne kačjeglavke (Channa argus) (Vir:Courtenay in Williams, 2004).
V primeru pojava severne kačjeglavke v Evropi obstaja možnost, da vrsto zaradi podobne oblike telesa in obarvanosti nepoznavalci zamenjajo z menkom (Lota lota). Slika 4 prikazuje znake po katerih se ti dve vrsti ločita.
Slika 4: Morfološke razlike med severno kačjeglavko (Channa argus) - na sliki spodaj in menkom (Lota lota) -na sliki zgoraj. Prirejeno po: GDNRISP.
Severne kačjeglavke so visoko razvite kostnice, ki dihajo atmosferski zrak. Številne so z zvijanjem sposobne tudi premikanja po kopnem. Parne suprabranhialne komore, prekrite z epitelom opravljajo svojo funkcijo že v juvenilnih fazah razvoja. Ležijo nad farinksom in škržnimi loki, lateralno od orbitalnih jamic. Odprtine za dihanje iz komor segajo do žrela. Gibanje po kopnem ribi omogoča iskanje vode v sušnih razmerah ali/in instinktivno iskanje območij z več hrane. Za vrste z bolj okroglim telesom, kar je značilno tudi za severno kačjeglavko, je gibanje po kopnem omejeno na krajše razdalje (Liem, 1987). Na kopnem preživi tudi do 4 dni, oz. dokler ostane vlažna (Mittal in Banejerji, 1975; Lee in Ng, 1991).
Lastnost obligatornega dihanja atmosferskega kisika, daje severni kačjeglavki možnost preživetja v hipoksičnih razmerah. Za svoje preživetje nujno potrebuje zrak; če ji preprečimo dostop do površja, bo v vodi utonila (Courtney in Williams, 2004). Soin (1960) poroča, da v času dihanja na površju povzročajo nekakšen klokotajoči zvok. Hladne temperaturne razmere zmanjšajo njeno stopnjo metabolizma in s tem zahtevo po kisiku, kar ji omogoča preživetje pod ledom (Frank, 1970). V hladnih mesecih, ko temperatura pade pod 10o Cse severne kačjeglavke ne prehranjujejo (Guseva, 1990). Prav tako pa je v tem obdobju, njihova aktivnost majhna (Lapointe in sod., 2013) Glede na veliko velikost, ki jo severna kačjeglavka dosega, znanstveniki menijo, da gre za dolgoživo vrsto ribe. Nina Bogutskaya (2002) naj bi videla osebek severne kačjeglavke velike skoraj 1,5m.
Poseljuje mirne plitve ribnike in močvirja z blatnim dnom in vodno vegetacijo, ter počasi tekoče potoke (Okada, 1960). Najdemo jo tudi v jarkih, kanalih, zadrževalnikih, jezerih in rekah (Dukravets in Machulin, 1978; Dukravets, 1992; Nina Bogutskaya, osebni komentar, 2002 v: Courtney in Williams, 2004). Navadno se zadržuje blizu obrežja poraslega z vegetacijo. Hranijo se v jatah (Nina Bogutskaya, osebni komentar, 2002 v: Courtney in Williams, 2004). Lapoint in sod. (2013) pa ugotavljajo, da imajo bolj samotarski način življenja, z izjemo razmnoževalnega obdobja.
Severna kačjeglavka naj bi spolno dozorela pri 3 letih, nekateri posamezniki se lahko drstijo že celo v drugem letu, ko dosežejo velikost 30-35 cm (Dukravets in Machulin, 1978; Okada, 1960). V porečju Amur so se samice severne kačjeglavke sposobne drsti celo petkrat letno (Berg, 1965). V porečju Sir Dar'ya naj bi se drstile trikrat letno, obstajajo pa tudi področja, kjer se drstijo le enkrat letno (Dukravets in Machulin, 1965). Par severnih kačjeglavk v isti drstni sezoni (lahko tudi dlje) ostane monogamen. Drst poteka na območju goste vegetacije, kjer si z odstranjevanjem vegetacije ustvarijo »gnezdo«. Rezultat je vertikalna, okoli 60-80 cm globoka, krožna formacija s premerom 1 m, ki je obdana z vegetacijo. Obstajajo tudi podatki o uspešni drsti na območjih brez vegetacije (Courtney in Williams, 2004). Drst pri severnih kačjeglavkah poteka od konca maja do konca avgusta, vrhunec doseže v juniju. (Gascho in sod., 2011; Lapoint in sod., 2013). Osebki se drstijo ob zori oz. zgodaj zjutraj. V času parjenja samec preplete svoje telo okoli samice. Oba sprostita oocite in spermalno tekočino, oploditev je zunanja. Oocite, ki jih odloži samica so majhne s premerom do 2 mm. Število oocit, ki jih sprosti samica med eno drstjo se giblje med 1300 – 1500 in variira glede na območje, ki ga poseljuje. Drsti se lahko večkrat letno, njena plodnost v enem letu tako nanese 22.000-51.000 jajčec na območju avtohtonosti (Nikol'skiy, 1956) in vse od 28.600-115.000 jajčec na območju invazivnosti (Dukravets in Machulin, 1978). Ikre vsebujejo velike količine oljnih kapljic znotraj rumenjaka, zato so plovne na vodi. Zarod oba starša agresivno branita. V tem času so pri orjaški kačjeglavki (Channa micropeltes) dokumentirani celo napadi na človeka, za severno kačjeglavko takih podatkov ni. (Aislabie in sod., 2020c).
Hitrost razvoja embrija je odvisna od temperature vode. Pri temperaturi 31ᵒC se severne kačjeglavke razvijejo že po 28 urah, pri temperaturi 25 ᵒC to traja 45 ur, pri 18 ᵒC pa 120 ur. Skrb staršev za zarod se nadaljuje tudi še v času juvenilne faze (Courtney in Williams, 2004).
Severna kačjeglavka tolerira širok spekter temperatur v okolju. Preživi lahko od 0 ᵒC do 30 ᵒC, optimalne temperature pa se gibljejo med 10 ᵒC in 27 ᵒC. Je piscivorni plenilec. Prehrana se spreminja tekom razvoja. V prvem mesecu življenja, po porabi rumenjakovih zalog, se hranijo predvsem z zooplanktonom kot so ceponožci in ličinke trzač. Ko enkrat dosežejo juvenilno razvojno fazo pričnejo pleniti majhne rakce, ličinke insektov in zarod drugih rib (Munshi in Huges, 1992). Pri velikosti 13-15 cm, ribe predstavljajo že večji del njihove prehrane, t.j. 64 – 70 % (Guseva, 1990). Pri dolžini 30 cm pa ribe predstavljajo kar 90% njihove prehrane.
Severna kačjeglavka naj bi se prehranjevala v jatah na območjih blizu brežin poraslih z vegetacijo. Plenijo ob mraku in zvečer ter ob zori oz. zgodaj zjutraj. Raziskovalci navajajo, da se kačjeglavke ob hranjenju oglašajo podobno kruljenju prašičev (Nina Bogutskaya, 2002), znane so po svoji požrešnosti (Okada, 1960).
Odrasli se hranijo z ribami, žabami, raki in vodnimi insekti, plenijo tudi manjše plazilce, mlade ptice in manjše sesalce. V okoljih kjer jim primanjkuje hrane, lahko postanejo tudi kanibali in se hranijo z lastnim zarodom (Okada, 1960; Courtney in Williams, 2004).
Severna kačjeglavka izvira iz vzhodne Azije. Poseljuje območje reke Amur do Xi Jiang in Hainan otokov na Kitajskem (Bogutskaya s sod., 2008). Glede na FishBase (Froese in Pauly, 2019) se za njeno domorodno območje navaja Kitajsko, Južno Korejo in Rusijo. Vrsta je avtohtona na območju srednjega in spodnjega Heilonga (Amur), reke Songhua (Sungari), območje Mandžurije (pokrajina med Rusijo in Kitajsko), reke Tunguska (mesto Habarovsk, Rusija) in reke Ussuri. Poseljuje tudi jezero Khanaka; prek Koreje z izjemo SV regije; reke J in JZ Kitajske vse do gorvodnih pritokov reke Jangce, povodje SV province Yunnan. Prisotna je tudi v Kitajski provinci Guangdong, kamor je bila verjetno vnesena. Široko razširjena je v zadrževalnikih na Kitajskem (Aislabe in sod. 2020). Razširjenost severne kačjeglavke v Aziji je prikazana na Sliki 5.
Slika 5: Razširjenost severne kačjeglavke (Channa argus) v Aziji in na Japonskem.
Rumena barva prikazuje območje avtohtonosti vrste; rdeča barva pa območje alohtonosti (Vir: Aislabie in sod., 2017c).
Razširjenost severne kačjeglavke ni natančno določena saj se objave o njeni razširjenosti razlikujejo. Glede na navedbe v FishBase je bila vnesena na Japonsko, v Turkmenistan, Uzbekistan ter ZDA.
Slika 6: Razširjenost severne kačjeglavke (Channa argus) po svetu (Vir:USFWS, 2017)
Je ekstremno trdoživa žival, ki tolerira različne okoljske pogoje, kar ji omogoča poselitev večine biogeografskih regij Evropske Unije. Klimatske spremembe v prihodnosti lahko povzročijo širjenje vrste tudi na Finsko in Švedsko. V oceni tveganja, ki je bila opravljena v Kanadi je bilo ugotovljeno, da lahko severna kačjeglavka poseli Kanado vse do vzporednika 60 ° severne poloble. V Evropi pomeni to območje severno do Stockholma (Aislabe in sod. 2020). Spodnja slika (Slika 7) na podlagi modela prikazuje primerna območja potencialnega življenskega habitata kačjeglavke, kamor spada večji del Evrope.
Slika 7: Globalni prikaz potencialnega življenjskega habitata severne kačjeglavke (Channa argus) ,
ki ga prikazuje rdeča barva (Vir:Aisable in sod., 2017c)
Znane poti vnosa severne kačjeglavke na alohtona območja v tujini so (Aisable in sod., 2020c):
Severna kačjeglavka je najpomembnejša vrsta kačjeglavke za gojenje v akvakulturi na Kitajskem. Gojijo jo v ribnikih, riževih poljih in zadrževalnikih (Atkinson, 1977; Sifa in Senlin, 1995; Liu in sod., 1998). Kačjeglavke v JV Aziji veljajo za pomemben vir hrane (Lee in Ng, 1991) zato jih gojijo v ribogojnicah. JV Azija je tudi največja izvoznica živih kačjeglavk. Severna kačjeglavka na azijskem trgu velja za specialiteto.V komercialne namene jo lovijo tako na območju avtohtonosti, kot tudi na območjih, kamor je bila vnesena. V izvornem okolju Kitajske, Koreje in Južne Sibirije ter na alohtonem območju Kazakstana, Uzbekistana in Turkmenistana se z njo prehranjujo (Baltz, 1991; Dukravets, 1992; FAO, 1994), medtem ko na Japonskem ni pribljubljena hrana (Okada, 1960).
Bogutskaya in Naseka (2002) poročata o vnosih te vrste na zanjo nova ozemlja v Rusiji (delta reke Volge, v ribnike blizu Jekatarinburga – J Ural) ampak se tam populacija ni vzpostavila (Aislabe in sod., 2020). V letih 1949 – 1950 so vnesli severno kačjeglavko v ribnike v okolici Moskve, kjer se je populacija vzpostavila za krajše obdobje, toda trenutno ta vrsta na tem območju ni prisotna (Courtney in Williams, 2004).
Leta 1960 je bila severna kačjeglavka vnesena tudi v povodje Aralskega jezera, kjer je vzpostavila populacijo v pritokih Amu Dar'ya, Syr Dar'ya in Kashka-Dar'ya v Kazakstanu, Turkmenistanu in Uzbekistanu (Dukravets in Machulin, 1978; Guseva, 1990; Dukravets, 1992), verjetno kot posledica transporta kontaminirane dobave azijskega krapa (Aislabe in sod., 2020). Dukravets (1992) je zabeležil še dodatne vnose v reko Sarysu, v zadrževalnikih reke Talus in reke Chu v Kazakstanu v 80ih letih 20. stoletja. Iz reke Talus so leta 1989 polovili kar 10 ton severne kačjeglavke.
Najbolj natančno dokumentiran je vnos kačjeglavke v ZDA. Prvi potrjeni podatki o prisotnosti kačjeglavke izhajajo iz 90 let 20. stoletja iz Kalifornije. Vrsta je vzpostavila populacijo v srednji Atlantski regiji (porečje reke Potomac v Virginiji) in v Arkansasu (Aislabe in sod., 2020), kjer so jo do uvedbe prepovedi uvoza, posedovanja in gojenja kačjeglavk v letu 2002, gojili tudi v treh ribogojnicah. V Ameriki severne kačjeglavke niso tako zanimive za akvariste, zato predvidevajo, da je vnos posledica prodaje žive hrane na azijskih tržnicah. Severna kačjeglavka je vzpostavila populacijo v zvezni državi Maryland in sicer v ribniku Crofton, kjer se naj bi vzpostavila po izpustitvi dveh osebkov severne kalčjeglavke, zaradi azijske tradicije. Izpust žive kačjeglavke naj bi osebi, ki jo izpusti, prinesel pozitivno karmo. Zaradi sposobnosti preživetja izven vode, azijska tradicija verjame v zdravilne učinkovine te ribe. Kot hrano jo uporabljajo za lajšanje zdravstvenih težav, po porodu, za okrevanje po operaciji, ker naj bi zmanjševala zabrazgotinjenje tkiva. Verjamejo, da je potrebno za zdravilne namene ribo ubiti tik pred kuhanjem, drugače izgubi zdravilne učinkovine. Glavni razlog za vnos severne kačjeglavke v ZDA, je prav vnos zaradi azijske tradicije in trgovine z živo hrano.
Iz območja Koreje so jo v začetki 20 stoletja vnesli tudi v osrednjo in Južno Japonsko, kjer je vzpostavila populacijo (Okada, 1960; Courtney in Williams, 2004).
Ni mogoče, da bi se kačjeglavka po naravni poti razširila v Evropo in s tem v Slovenijo. So pa severno kačjeglavko že vnesli na območje centralne Bohemie na Češkem v letu 1956 in 1960 (Aislabe in sod., 2020c). Vnesena je bila v okviru eksperimenta aklimatizacije amurskih vrst na evropske razmere. Izvedena sta bila dva ločena vnosa v tri ribnike. Zime med leti 1961-1963 so bile nenavadno ostre, temperatura leta 1963 je za daljše obdobje padla na -30 ᵒC in led na ribniku se je obdržal več kot 3 mesece. Zaradi razkroja vegetacije, produkcije vodikovega sulfida, pomanjkanja kisika in ledenega pokrova so v dveh ribnikih vse ribe, vključno z severno kačjeglavko poginile. V tretjem ribniku so severne kačjeglavke zimo preživele, a stopnja rasti se je ustavila. Po koncu eksperimenta so odstranili vso vegetacijo in ribe iz ribnika. (Frank, 1970). Trenutno vrsta v Evropi ni prisotna.
Zaenkrat ni znanih podatkov o vzpostavitvi populacije na področju Evropske unije. Glede na predhodne ocene tveganja iz severne Amerike (ZDA, Kanada) in glede na okoljske zahteve za njeno preživetje, je ocena možnosti vzpostavitve populacije severne kačjeglavke na območju Evrope in s tem tudi Slovenije zelo verjetna (Aislabe in sod., 2020c).
Aislabe in sod. (2020c) ocenjujejo, da sta najpomembnejši potencialni poti vnosa severne kačjeglavke na področje EU in s tem tudi v Slovenijo, akvaristika in azijski trg z živo hrano. Ostale poti v Evropi naj ne bi predstavljale večjega tveganja. Trenutno v evropski akvakulturi ni bilo opaženega zanimanja za gojitev kačjeglavke. Manjši kot je uvoz, manj osebkov kačjeglavk je dostopnih za izpust v naravo v okviru verskih obredov (Aislabe in sod., 2020c).
Preprodaja kačjeglavke na spletu obstaja tako zunaj EU, kot znotraj EU. Zaradi zahtevnosti hranjenja, požrešnosti in nezmožnosti sobivanja z drugimi ribami, naj bi bilo povpraševanje v akvaristiki po tej vrsti manjše. Kljub temu, da ni ena izmed popularnih vrst med akvaristi ter kot vrsta za ribnike (niso barvite, hitra rast), pa še vedno obstaja zmerna možnost, da se kupijo in uvozijo v naše okolje (Evropo). Zanimanje za kačjeglavke v Evropi na bi bilo večje od zanimanja v ZDA (Chortney in Williams, 2004). Možnost vnosa in s tem vzpostavitev populacije v Evropi je možna. Ocenjujemo, da bi v prvi fazi vzpostavitev oz. pojav vrste težko opazili.
Zaenkrat v Sloveniji še nismo zaznali trgovine z živimi severnimi kačjeglavkami, oz. prav tako ni zabeleženega zanimanja ali/ in gojenje v akvakulturi. Zato ocenjujemo, da bi bilo število uvoženih osebkov prek poti trgovine za akvaristiko majhna. Podobno velja tudi za orjaško kačjeglavko (C. micropeltes), kljub temu so v Veliki Britaniji našli mrtev osebek te vrste na rečnem bregu reke Witham (Lincolinchire), ki naj bi ga izpustili v reko, ker je riba postala prevelika za akvarij. V Sloveniji se prodajajo druge bolj barvite vrste iz rodu Channa (npr. Channa aurantimaculata in Channa gachua (fishbox spletna trgovina)).
Spletna trgovina izven EU je locirana v Maleziji in izvaža severno kačjeglavko po celem svetu. Zaradi same trdoživosti vrste je verjetnost preživetja čezoceanske poti velika. Pot preživi tudi izven vode, kar priča uspešen transport severne kačjeglavke iz Kitajske v Kanado (Aislabe in sod., 2020c).
Znotraj Evropske unije severno kačjeglavko prodaja podjetje Ruinemans Aquariom, ki prodaja Channa Argus »platinum«, ki je bela variacija severne kačjeglavke in sicer se jih da naročiti iz številnih držav po Evropi, vključno z našima sosedama Avstrijo in Italijo (pa tudi iz Grčije, Poljske Švedske, Škotske, Portugalske, Francije, Islandije, Nemčije, Lihtenštajna,… ).
Glede njene sposobnosti prehajanja do 40 km razdalje gorvodno, ocenjujemo, da bi bilo njeno širjenje hitro. Zaradi umetnih povezovanj porečij in sposobnosti hitrega širjenja obstaja možnost vstopa severne kačjeglavke tudi v slovenske vodotoke v kolikor bi vzpostavila populacijo nekje v Evropi.
Ni veliko raziskav, ki bi natančno opredeljevale negativne vplive, ki jih ima severna kačjeglavka na vnesenih območjih na habitat in avtohtone ribe. Pogosto je citirana raziskava Chiba in sod. (1989), ki vključuje negativni vpliv zaradi plenjenja avtohtonih rib in prenos parazitov na Japonskem. Severna kačjeglavka lahko na avtohtone populacije vpliva tudi preko posredne kompeticije za hrano. V ZDA so Saylor in sod. (2012) dokazali, da prihaja do prekrivanja prehranjevanja med tam avtohtonim postrvjim ostrižem in severno kačjeglavko. Obe vrsti se radi zadržujeta v litoralni coni z veliko vegetacije, kar še poveča njuno kompeticijo. Severna kačjeglavka se prehranjuje tudi z mladicami postrvjega ostriža (Lowe in Newhard, 2012). Cohen and MacDonald (2016) zaenkrat še nista opazila vidnih negativnih vplivov na manjšanje ribjih populaciji v jezerskem sistemu Medow /Wilow. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v reki Potomac. Zaenkrat naselitev kačjeglavk ni povzročila večjih posledic, kljub povečanju in razširitvi populacije (Jiao in sod., 2009). Kljub vsem raziskavam pa tehtnih zaključkov ni mogoče podati, saj nekatere potekajo premalo časa, da bi lahko prišli do konkretnih zaključkov in izključevanja njenih dolgolgoročnih negativnih vplivov(Essl in sod., 2011).
Guseva (1990) ugotavlja, da zaradi hranjenja severne kačjeglavke z ribjimi vrstami kot so krap, ploščič in smuč, v poletnem času prihaja do upada ribolovnih vrst in dohodka iz naslova ribolova v zadrževalniku Daktul in jezeru Togyztore (Uzbekistan). K povečanju populacije severne kačjeglavke prispeva tudi degradacija okolja v kombinaciji z drugimi antropogeni vplivi, ki zmanjšujejo številčnost avtohtonih populacij plenilcev, kot sta ščuka in som. (Guseva, 1990).
Severna kačjeglavka po naših podatkih še ni prisotna v EU. V primeru vnosa, obstaja verjetnost, da bi se glede na dobre fiziološke prilagoditve hitro vzpostavile populacije tudi v slovenskih vodotokih.
Ker gre za požrešnega plenilca rib na vrhu prehranjevalne verige, v habitatu brez naravnih sovražnikov, ocenjujemo da bi lahko ob namnožitvi imela neposredni vpliv na zmanjšanje populacij rib s katerim se hrani. V porečju Syr Dar'ya naj bi se hranila kar s 17 vrstami rib (družino činkelj, ploščiče, krape in navadne ostriže), mnoge izmed njih živijo tudi pri nas. Plenijo tako mladice kot tudi odrasle, do velikosti 1/3 svoje telesne dolžine (Dukravets in Machulin, 1978). Posredno bi s kompeticijo teoretično lahko vplivala tudi na naše večje plenilske vrste (USFWS, 2017).
Vrsta ima velik potencial, da negativno vpliva na populacije rib, dvoživk, rakov, insektov in drugo bioto. Na populacije lahko vpliva v vseh razvojnih stopnjah, saj pleni tako jajčeca kot odrasle ribe. Kaskadni učinek na vseh trofičnih nivojih spodbudi prevlado kačjeglavk na območju alohtonosti. V okolju z manj kisika so kompeticijsko uspešnejše od ščuk in ostrižev (Sea Grant Pennsylvania, 2012).
Z zmanjšanjem količine planktiovornih rib, bi posledično povzročila povečanje zooplanktona in zmanjšanje količine fitoplanktona, kar pa bi imelo vpliv na celoten ekosistem (CABI, 2017c).
Zavedati se je potrebno, da imamo v Sloveniji zaradi površinsko ločenih (izoliranih) vodnih sistemov (kraških vodotokov), številne endemične in kriptične vrste ali podvrste. Vnos agresivnega in požrešnega plenilca, kot je severna kačjeglavka, bi lahko predstavljal resno grožnjo, ki bi lahko vodila tudi do izumrtja posameznih vrst. Že vnos majhnega števila severnih kačjeglavk v izoliran izvir ali manjše vodno telo, lahko, tudi če osebki ne vzpostavijo populacije, povzroči izumrtje lokalnih endemičnih populacij rib in rakov. Dokaz za to so negativne posledice vnosa gupijev (Poecila reticulata) v izolirane vodotoke, ki so od kačjeglavk mnogo manjše in manj agresivne ribe (Courtney in sod., 1985).
V primeru vnosa na ozemlje Slovenije, se lahko s kačjeglavko vnese tudi številne bolezni in parazite. Severna kačjeglavka naj bi prenašala parazitskega rakca (Jinhui, 1991). Prenašajo tudi povzročitelje epizootskega ulcerativni sindroma (EGP), ki povzroča visoko smrtnost pri kačjeglavkah. Povzročitelje tega sindroma so različni patogeni kot so gibljive aeromonadne bakterije (Aeromonas hydrophila, Aeromonas caviae, Pseudomonas flurescens), glive (Aphanomyces invadans), verjetno tudi rhabdovirus. Kačjeglavke (Channa striata) prenašajo tudi glisto Gnatostoma spingerum, katera pri ljudeh povzroča zoonozo gnatostomiaza. Črvi lahko v telesu ostanejo več leti in povzročijo kronično bolezen (Courtney in Williams, 2004). Naštete bolezni imajo lahko negativen vpliv tudi na avtohtone vrste rib, v primeru, da bi se izkazale za ustreznega gostitelja.
Primeri iz tujine, kjer je prišlo do vnosa severne kačjeglavke v okolje, kot npr. ZDA, Japonska, Bližnji vzhod, kažejo da je vrsto zaradi svoje trdoživosti in visoke plodnosti težko izkoreniniti.
V ZDA je odkritje kačjeglavke poželo veliko zanimanja medijev, javnosti in politike. K sledenju in odkrivanju pojavljanja severne kačjeglavke so v ZDA vključili medije in lokalne ribiče. Medijska odmevnost je bila tako velika, da so podobni članki bili objavljeni tudi v slovenskih spletnih virih. V zvezni državi Maryland so v zaprtem vodnem sistemu uspešno iztrebili populacijo severnih kačjeglavk z uporabo strupa rotenona. A so poleg tarčne vrste pobili tudi vse ostale v ribniku živeče vretenčarje (okoli 500kg rib) (Lazur in sod., 2006; Courtney in Williams, 2004). Stroški eradikacije v ribniku Crofton ki meri 1,8 ha so znašali okoli 110 000 ameriških dolarjev (Courtney in Williams, 2004). Uporaba piscicida pride v poštev le v zaprtih manjših vodnih sistemih, v kolikor pride do vnosa in vzpostavitev populacije v rekah, potokih in večjih jezerih, je eradikacija vrste težja, dražja in manj verjetna.
Simberloff in sod. (2005) so raziskovali tudi uporabo bioloških sredstev za namene eradikacije severne kačjeglavke z uporabo virusa. Ugotovili so, da okužba z virusom postrvjega ostriža povzroči bolezenske simptome pri hitro rastoči populaciji kačjeglavke. V primeru, da bi razvili patogen, ki bi tarčno ogrozil severno kačjeglavko, bi bila biološka kontrola populacije s takim patogenom smiselna. Uporaba biološke kontrole, naj bi bila najbolj uspešna pri vzpostavljenih populacijah v večjih vodotokih. (Simberhoff in sod, 2005; Iwanowitz in sod. 2013). Kljub vsemu pa smo nekoliko skeptični pri uporabi biološke kontrole, saj lahko v primeru slabe raziskanosti povzročimo dodatne nezaželene posledice.
Za dolgoročno kontrolo populacije severne kačjeglavke se uporabljajo tudi mehanična sredstva. Ribiči, ki ujamejo kačjeglavko jo morajo na mestu ubiti in o tem poročati pristojnim inštitucijam. Identifikacija gnezd severne kačjeglavke v času drsti in njihov tarčni izlov, lahko veliko pripomoreta k kontroli populacije. (Gascho Landis in Lapointte, 2010). Letno širitev in gostoto severne kačjeglavke v reki Potomac spremljajo s pomočjo monitoringov z uporabo elektroribolova (Lapointe in sod., 2013).
Zakonodajno je vrsta vnesena na poseben seznam »škodljivih vrst prosto živečim živalim« (Lacey act). V večini ZDA je prepovedano posedovanje, trgovanje in prodaja severne kačjeglavke. (Aislabie in sod., 2020c).
Menimo, da je najbolj učinkovita rešitev ozaveščanje in preprečitev začetnega vnosa vrste, katera je tudi najcenejša. V primeru da do vnosa pride, je ključno hitro odkrivanje in lociranje prisotnosti. Severna kačjeglavka je zelo izmuzljiva in kriptična, pri nizkih gostotah jo je z monitoringi zelo težko potrdit, dokler se le ta ne namnoži in vzpostavi številčne populacije. Preprečitev prodaje te vrste je ključna za preprečitev vnosa na območje Evrope.
Monitoringe pojavljanja vrste je smiselno zasnovati na tarčnih plitvejših območij do 2 m globine, poraščenih z vodno vegetacijo. Kačjeglavke se zaradi obligatornega dihanja nahajajo blizu površine voda. Aktivno vzorčenje z elektroribolovom iz čolna je najučinkovitejše v obdobju drsti (maj- avgust), ko so odrasli osebki bolj stacionarni, ker varujejo svoj zarod. To obdobje je idealno tudi za kontrolo populacije tudi s stališča, ker lahko v tem obdobju izlovimo tako zarod, kot tudi odrasle osebke (Jiao in sod., 2009).
V primeru vzpostavitve populacije na ozemlju Slovenije bi bila eradikacija oz. dolgoročna kontrola zahtevna, dolgotrajna in draga. Edina uspešna metoda, ki se je izkazala za uporabno je uporaba različnih strupov (npr. rotenon), ki pa je lahko uspešna le v manjših zaprtih vodnih sistemih. Strup zaradi netarčnega vpliva drastično vpliva na celoten ekosistem. V primeru prve najdbe je to verjetno najbolj smiselna in učinkovita metoda, če to le dopuščajo razmere. V primeru vzpostavitve populacije v odprtih in večjih vodotokih nam preostane samo še dolgoročna kontrola populacije in poskušanje preprečitve njenega širjenja.
Lapointe in sod. (2013) so z radiotelemetrijo spremljali populacijo severne kačjeglavke v reki Potomac in ugotovili, da se večji del populacije zadržuje na »domačem teritoriju«, tretjina populacije pa je sposobna velikih migracij, tudi do 40 km. Večinoma migrirajo gorvodno po reki Potomac. Ugotavljajo, da do migracij gorvodno prihaja zaradi večanja slanosti na dolvodnem območju. V reki Potomac bi lahko bile migracije daljše, ampak jih omejujejo pregrade (jezovi in druge neprehodne bariere). Avtorji poudarjajo, da so bistvena hitra odkritja vnosa kačjeglavke na novih območjih, saj se s tem poveča tudi možnost uspešne eradikacije, ukrepov omejitve širjenja in kontrole populacije. Predlagajo, da se ukrepe izvede pred spomladanskim, pred-drstitvenim obdobjem (april – junij), kar bi se zmanjšalo možnost vzpostavitev satelitskih populacij. V tem obdobju so migracije na daljše razdalje največje, verjetno na račun iskanja partnerjev za drst in iskanja ustreznega območja za ustvarjanje gnezda (Lapointe in sod., 2013). V primeru vnosa vrste v Sloveniji bi se pri omejitvi populacije, zaradi večjega dela sladkovodnih habitatov, morali osredotočiti tako na dolvodne kot gorvodne migracije.
Pasivne tehnike vzorčenja, kot so vrše in mreže, so najbolj učinkovite v obdobju pred drstjo, ko je mobilnost vrste največja. Za preprečitev nadaljnje širitve populacije pripomorejo tudi jezovi, visoki pragovi in pregrade z loputo, ki lahko zmanjšajo širjenje populacije ali preprečijo vnovično naselitev območja. Ideja uporabe jezu z loputo prepreči vstop severni kačjeglavki na drstna območja (plitva območja z veliko vegetacije) v obdobju pred drstitvijo. Po koncu tega obdobja se lopute odprejo, kar omogoči migracije ostalim ribjim vrstam (Lapointe in sod., 2013).
