Telo je vretenasto, rahlo bočno sploščeno, v prvi tretjini nekoliko dvignjeno. Luske so velike in temno obrobljene. Glava je koničasta, usta so majhna, nadstojna. Spodnja čeljust nekoliko nad zgornjo, na čeljustih drobne roževinaste tvorbe v obliki zobcev. Škržni trni zakrneli, goltni zobje enoredni. Telo je srebrno sive barve, hrbet je rjav. Bočno poteka od vrha gobca do baze repne plavuti proga, ki je pri spolno zrelih osebkih močneje obarvana. Samci so večji od samic, imajo nekoliko večje in bolj zaokrožene plavuti, ki so v času drstitve temno obarvane (Povž in Sket, 1990; Povž in Sket, 1999; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006).
Znanstvena klasifikacija |
||
Klasifikacija |
Latinsko |
Slovensko |
Kraljestvo |
Animalia |
Živali |
Deblo |
Chordata |
Strunarji |
Razred |
Actinopterygii |
Žarkoplavutarice |
Red |
Cypriniformes |
Cypriniformes |
Družina |
Cyprinidae |
Pravi krapovci |
Poddružina |
Gobioninae |
Gobioninae |
Rod |
Pseudorasbora |
Pseudorasbora |
Vrsta |
Pseudorasbora parva |
Psevdorazbora |
Psevdorazbora v povprečju zraste 8-8,5 cm, največ do 11 cm. Živi do tri leta. Spolno dozori v prvem letu starosti. Drsti se od maja do septembra.
Na območju njene domorodnosti, v porečju reke Amur, se drst prične, ko temperatura vode doseže 15-19 °C. Za Evropo nekateri avtorji navajajo, da se drst prične prej; med aprilom in junijem (Witkowski 2011).
Ob drstitvi so samci modrikasto sivo obarvani in imajo nekaj velikih drstnih izrastkov. Samice se običajno drstijo 3-4 krat v sezoni. Samec očisti površino drstnega mesta (kamen ali rastlina), samice ikre prilepijo na podlago, nato jih samci varujejo, dokler se ne izvali zarod (Kottelat in Freyhof, 2007). Samica ne odloži vseh iker naenkrat, pač pa v skupinah (Povž in Sket, 1990). Psevdorazbora je glede na ekološke značilnosti indiferentna drstnica, kar pomeni, da ikre odlaga na najrazličnejše substrate. Samica ikre odloži na rastline, pesek, kamenje, lupine mehkužcev in druge vrste substrata (Witkowski, 2011).
Hrani se z majhnimi raki, žuželkami, rastlinskim materialom (Kottelat in Freyhof, 2007) ter zooplanktonom (Povž, 2015). Največji delež hrane v želodcih psevdorazbor iz raziskave v severozahodni Grčiji so predstavljali bentoški raki (npr. Gammaridae, Asellidae), ličinke bentoških nevretenčarjev in zooplankton.
Psevdorazbora naseljuje najrazličnejše habitate, najštevilčnejša je v močno zaraščenih manjših potokih in kanalih, ribnikih ter manjših jezerih (Kottelat in Freyhof, 2007).
Psevdorazbora je domorodna vrsta na območju od porečja reke Amur do porečja reke Zhu Jiang (Sibirija, Koreja, Kitajska) (Kottelat in Freyhof, 2007), natančneje v porečjih rek Amur, Jang-ce, Huang-ho, na japonskem otočju (Kjušu, Sikoku, južnem in osrednjem delu otoka Honšu), zahodnih in južnih predelih korejskega polotoka in Tajvanu (porečje reke Minkiang) (Witkowski, 2011).
Območje razširjenosti P. parva (povzeto po CABI).
Vnešena je bila tako v države Evrope kot tudi v države Azije izven območja avtohtonosti (Welcomme, 1988). V obdobju petdesetih let se je razširila preko skoraj celotne Evrope, v osrednjo Azijo in severno Afriko (Gozlan in sod., 2005, Witkowski, 2011).
Danes je razširjena po celotni Evropi. V vzhodni Evropi naseljuje porečje reke Donave do porečja reke Kuban, vzhodno od Volge. V osrednji, zahodni in južni Evropi je dosegla Francijo (Sena, Rona, Loara), Nizozemsko, Dansko, Nemčijo, Avstrijo, Poljsko, Češko, Anglijo, Italijo (južno do Ombrone), Španijo, Grčijo, Madžarsko, Srbijo, Makedonijo, Hrvaško, Slovenijo. Vrsta je dosegla tudi Turčijo in v severni Afriki Alžirijo (Kottelat in Freyhof, 2007; Witkowski, 2011). Znotraj Evropske unije je vrsta prisotna tudi v Belgiji, Bolgariji, Romuniji, Slovaški, Švedski in Litvi. (Pseudorasbora parva, IAS workshop, https://circabc.europa.eu).
Po podatkih ZZRS je psevdorazbora v Sloveniji prisotna v: Muri, Ledavi, v spodnjem delu Save s pritoki (v okolici Brežic), spodnjem delu Savinje, Krke, Vipave z Lijakom, Dravinje, Drave, Pesnice, Sotle, Voglajna. Prisotna pa je tudi v nekaterih drugih rekah, ribnikih in potokih. Psevdorazbora je z izjemo porečja reke Vipave, večinoma razširjena v vzhodnem delu države.
Razširjenost psevdorazbore v Sloveniji po obdobjih (vir: ZZRS Bios, 2020; karta ne vključuje podatkov o razširjenosti vrste iz Ribiškega katastra).
Psevdorazbora je bila v Evropo vnešena z rastlinojedimi ribami, ki so bile namenjene vzreji (beli amur, srebrni tolstolobik, sivi tolstolobik) iz Kitajske (Witkovski, 2011).
V Donavsko porečje je bila prvič vnešena leta 1961 v Romunijo skupaj z zarodom belega amurja (Ctenopharyngodon idella) iz osrednjega dela reke Jang-ce ter v Rusijo in Ukrajino iz porečja reke Amur, od koder je naselila večino Evrope, bodisi z aktivno invazijo, kot izpuščena vaba pri ribolovu, ali nenamerno skupaj z zarodom vrst namenjenih vzreji.
V Sloveniji je bila prvič zabeležena leta 1986 v potoku Jesenk pri Celju (pritok Hudinje), kamor so jo verjetno iz Hrvaške prinesli ribiči skupaj s krapi (Povž in Ocvirk, 1990), nadalje je bila psevdorazbora najdena tudi v mrtvici pri Gornji Radgoni, v ribnikih pri Račah in v Čatežu (Povž in Sket, 1993). Psevdorazbora se je, najverjetneje kot posledica nenačrtovanih vnosov s poribljavanjem ter z disperzijo iz stoječih vod v tekoče, hitro razširila in je danes predvsem v potokih in gramoznicah severovzhodne Slovenije dokaj pogosta, nekaj osebkov je bilo ujetih tudi v Vipavi. Verjetno so tudi v Vipavo psevdorazbore prišle nenamenoma z drugimi ribami (Jenič in Podgornik, 2014). Nevarnost za širjenje predstavljajo predvsem prenosi “ribjega drobiža” (manjše, ribolovno manj pomembne vrste rib) iz območij, kjer je prisotna na območja kjer ni prisotna. Ker gre običajno za večje število vrstno mešanih, manjših rib, so psevdorazbore ostale spregledane. Nevarnost za vnos in širjenje, predstavljajo tudi toplovodne ribogojnice, predvsem tiste v katerih se goji smuč. S prenosom smuča v zasebne ribnike se je z njim razširila tudi psevdorazbora. Psevdorazbora se je v spodnjem toku reke Save namnožila in razširila tudi zaradi poplavljanja mrtvic ob gradnji hidroelektrarn. Ker gre za kompeticijsko dokaj uspešno vrsto, je ob nastanku novih vodnih površin in v spremenjenih ekoloških razmerah uspešno izrazila svoj potencial hitre populacijske rast v primerjavi z ostalimi domorodnimi vrstami tega območja.
Psevdorazbora je ena izmed najuspešnejših invazivnih vrst, ki so v zadnjih letih naselile evropske celinske vode. Razlogi za uspešno naselitev in uspevanje v novih habitatih so povezani z biološkimi značilnostmi vrste, kot so široka toleranca okoljskih pogojev, zgodnja spolna zrelost, visoka stopnja reprodukcije, drstenje večkrat v sezoni, skrb za zarod ter zmožnost preživetja in uspevanja v degradiranih habitatih (Lemmens in sod., 2015).
Zaradi zgoraj naštetih razlogov so psevdorazbore uspešne pri naseljevanju novih okolij. V Sloveniji podatkov o vplivih psevdorazbor na domorodne vrste ni, saj ciljne raziskave vplivov do sedaj niso bile izvedene. Na osnovi FISK indeksa (Piria in sod., 2016) lahko za ozemlje Slovenije in Hrvaške trdimo, da imajo psevdorazborazbore zmeren do velik vpliv na domordne vrste.
Iz raziskav, ki so bile tarčno usmerjene na proučevanje vplivov psevdorazbore na domordne vrste je mogoče zaslediti kar nekaj negativnih vplivov na različnih nivojih. Te vplive predstavljamo v nadaljevanju.
Ker so nekatere dobrine v naravi omejene, vrste med seboj tekmujejo za njihovo izkoriščanje. Najpogosteje vrste tekmujejo za drstni prostor (npr. z agresivnim vedenjem) ali za hrano (Jenič in Podgornik, 2014). Psevdorazbore spolno dozorijo pri enem letu, se drstijo večkrat v sezoni ter skrbijo za zarod. Te biološke značilnosti vrsti omogočajo, da na območjih, ki jih naseli, hitro razvije veliko število mladic in visoke populacijske gostote (Britton in sod., 2007). Posledica velike številčnosti v okolju z omejenimi viri neizogibno pomeni medvrstno kompeticijo za hrano, drstni substrat in življenjski prostor (Britton in sod., 2007; Lemmens, 2015). Raziskava Brittona in sod. (2007) je pokazala, da v stoječih habitatih, kjer so se psevdorazbore namnožile v takšnem številu, da so postale dominantna vrsta, ovirajo ali celo zavirajo razvoj mladic domorodnih vrst rib, kar je posledica močne medvrstne kompeticije med izjemno številčnimi mladicami psevdorazbore in mladicami domorodnih vrst (Britton in sod., 2007).
Zaradi medvrstne kompeticije psevdorazbora povzroča tudi škodo v ribogojstvu. Znani so primeri negativnih vplivov psevdorazbore na produkcijo krapa v krapjih vzrejnih ribnikih (Musil in sod., 2014). Psevdorazbore se hranijo z zooplanktonom; velika gostota psevdorazbor v stoječih vodah (npr. vzrejnih ribnikih) zaradi velikega, usmerjenega plenilskega pritiska močno negativno vpliva na zooplankton, še posebej na vrste, ki predstavljajo pomembne komponente naravne hrane krapu (Cyprinus carpio) (Musil in sod., 2014). Intenzivna predacija zooplanktonskih organizmov povzroči krapu neugodne prehranske razmere, kar ima za posledico zmanjšanje njegove produkcije (Musil in sod., 2014). Britton in sodelavci (2010) so ugotovili, da se prehranska niša psevdorazbore prekriva z domorodnima vrstama rib, rdečeoko (Rutilus rutilus) in krapom (Cyprinus carpio), zato so predvsem v stoječih vodnih habitatih, kjer se namnožijo, psevdorazbore močan kompetitor za hrano prehransko podobnim vrstam (Bric in sod., 2017).
Psevdorazbore se med drugim hranijo tudi z ribjimi ikrami, zato lahko v okoljih, kjer se vzpostavijo številčne populacije, na domorodne vrste negativno vpliva plenjenje iker domorodnih vrst. V literaturi npr. obstajajo podatki o prehranjevanju psevdorazbor z ikrami smuča (Bric in sod., 2017).
Ena izmed posledic vnosa tujerodnih vrst je lahko njihovo križanje z domorodnimi vrstami. Križanje domorodnih in tujerodnih vrst predstavlja velik okoljski problem, saj zmanjšuje genetsko integriteto (Gozlan in sod., 2006) in kondicijsko stanje domorodne vrste (Crivelli, 1995; Podgornik in Jenič, 2014). Podatkov o križanju psevdorazbor z domorodnimi vrstami v naravnem okolju ni. Obstajajo le podatki laboratorijskih poskusov oploditve iker belice (Leucaspius delineatus) s spermo psevdorazbore (Gozlan in sod., 2006). Oploditev in izvalitev iker je sicer potekla uspešno, vendar se križanci niso razvili dlje od prve larvalne stopnje. Ti rezultati sicer nakazujejo na možnost potencialnega križanja psevdorazbore z domorodno vrsto, vendar nedvoumnih dokazov za križanje v naravi ni (Bric in sod., 2017).
Velik problem naseljevanja s tujerodnimi ribami so lahko tudi tuje bolezni. Z ribami namreč lahko prinesemo tudi različne prenašalce bolezni in parazite, ki se razširijo na domorodne vrste. Ker se te vrste prvič srečajo z novimi boleznimi in paraziti, na njih niso prilagojene, zato imajo lahko še mnogo večji vpliv kot sicer.
Psevdorazbora je gostitelj smrtonosnega intracelularnega eukariotičnega patogena, podobnega patogenu Sphaerothecum destruens, ki napada atlantskega lososa (Salmo salar). Zaradi okužbe s patogenom, ki ga prenaša psevdorazbora, pride do upada populacij domorodnih vrst rib zaradi smrtonosnosti patogena, le-ta pa tudi popolnoma inhibira drst okuženih rib. Močan negativen vpliv psevdorazbore zaradi prenosa bolezni je bil zaenkrat dokazan za domorodno evropsko belico (Leucaspius delineatus) (Gozlan in sod., 2006; Bric in sod. 2017).
Nekatere vrste rib lahko močno spremenijo okolje, v katerega so naseljene. Spremembe v delovanju ekosistema, ki jih lahko povzroči tujerodna vrsta rib, se odražajo na kroženju hranil, fizičnih spremembah habitata, naravni sukcesiji, spremembah prehranjevalnih spletov itd.
V sistemih stoječih voda, kjer se psevdorazbore močno namnožijo, njihova prisotnost lahko dolgoročno spremeni razporeditev in količino hrane (Hanazato in Yasuno, 1989). Zaradi namnožitve se izrazito poveča pritisk na zooplankton, kar vodi v spremembo interakcij med trofičnimi nivoji v ekosistemu. Zaradi močnega upada populacij vrst zooplanktona se poveča produkcija fitoplanktona, ki postane dominantna skupina planktona. Zaradi porušenega razmerja med zooplanktonom in fitoplanktonom se nekatere domorodne vrste rib pričnejo prehranjevati na drugih trofičnih nivojih (Britton in sod., 2010).
V Sloveniji vplivi psevdorazbore na domorodne vrste rib zaenkrat niso bili ciljno raziskovani. V literaturi so bili nakazani in dokazani zgoraj opisani negativni vplivi te vrste, ki se nanašajo večinoma na stoječa vodna telesa, kjer je največkrat odsotna naravna predatorska združba rib. Takšni habitati so naprimer gramoznice in vzrejni ribniki.
V Sloveniji se je psevdorazbora iz stoječih voda razširila tudi v vodotoke, kjer večinoma številčno ne prevladuje nad ostalimi vrstami v združbi. Razlog za to je lahko prisotnost plenilcev v ribji združbi naravnih vodotokov oziroma posledica njihovih populacijskih gostot. V stoječih vodnih telesih, naseljenih s psevdorazboro je bilo dokazano, da naselitev plenilskih vrst rib (npr. ščuke) lahko številčnost psevdorazbor močno zmanjša ali jih celo popolnoma odstrani (Musil in sod., 2014; Lemmens in sod., 2015). Po opažanjih ribičev (ustni podatki) je vrsta, ki uspešno pleni psevdorazboro v stoječih vodah tudi navadni ostriž (Perca fluviatilis) (Bric in sod., 2017).
Po naših podatkih do sedaj poskusi obvladovanja vnosa ciljno za psevdorazboro v Sloveniji niso bili izvajani. Dosedanji ukrepi izhajajo iz zakonodaje, ki se nanaša na problematiko tujerodnih vrst rib. Primarno tujerodne vrste obravnava Zakon o ohranjanju narave (ZON – UPB2, Ur. list št. 96/2004), ki obravnava naselitev, doselitev, gojenje tujerodnih vrst, zadrževanje v ujetništvu in trgovino s tujerodnimi vrstami.
Obstoječi ukrepi, ki izhajajo iz določil Zakona o ohranjanju narave:
Glede zadrževanja tujerodnih vrst v ujetništvu in trgovine z živimi živalmi so omejitve manj stroge in se nanašajo predvsem na ustreznost bivalnih razmer živali in njihove oskrbe.
Tujerodne vrste v nekaterih členih obravnava Zakon o sladkovodnem ribištvu. Cilj zakona je med drugim prispevati k preprečevanju vnosa tujerodnih ribjih vrst v celinske vode in njihovega širjenja. V Zakonu ni opredeljenih ukrepov za obvladovanje širjenja in vnosa tujerodnih vrst rib, z izjemo zapisane prepovedi prenašanja vrst med Donavskim in Jadranskim porečjem. Uredba o ribjih vrstah, ki so predmet ribolova v celinskih vodah RS (Ur. list RS št. 46/2007), določa lovne ribje vrste, med katerimi so tudi vse tujerodne vrste rib in rakov, ki niso zavarovane s predpisi s področja ohranjanja narave. S spremembo Pravilnika o ribolovnem režimu leta 2010 (Ur. list RS št. 75/2010) je bilo vneseno tudi določilo, da najmanjše lovne mere in varstvene dobe ne veljajo za tujerodne vrste rib, če so v ribiškogojitvenem načrtu opredeljene kot invazivne vrste in je to določeno v ribiškogojitvenem načrtu. V Pravilniku o komercialnih ribnikih (Ur. list RS št. 113/2007) je zapisano, da se v komercialne ribnike lahko vlaga le ribe, ki so lokalno prisotne in vrste rib, za katere ni treba pridobiti dovoljenja za gojitev (ki ne ogrožajo domorodnih vrst rib in ekološkega potenciala, v skladu s predpisi ohranjanja narave).
Obstoječi ukrepi, ki izhajajo iz predpisov s področja sladkovodnega ribištva:
Kot primer izvedenih konkretnih ukrepov odstranjevanja tujerodnih vrst rib, lahko navedemo projekt LIFE WETMAN (LIFE 09 NAT/SI/000374), ki se je zaključil v letu 2015. Eden izmed ciljev je bil odstranjevanje tujerodnih vrst rib iz izbranih pilotnih območij. Na pilotnem območju Mura – Petišovci je bila ena izmed ciljnih vrst za odstranjevanje tudi psevdorazbora, vendar z vzorčenji mrtvic na območju med leti 2011 in 2015 prisotnosti psevdorazbore nismo potrdili (Podgornik in sod., 2014).
Iz objavljenih raziskav v tujini (Britton in sod., 2008, 2009, 2010; Musil in sod., 2014; Lemmens in sod., 2015) so znani poskusi in primeri odstranjevanja psevdorazbor iz stoječih vodnih teles v Evropi (predvsem v Veliki Britaniji) zaradi preprečevanja širitve vrste v naravne vodotoke na območju. Objavljenih raziskav ali primerov poskusov odstranjevanja psevdorazbor iz odprtih vod nismo zasledili. Dosedanje poskuse odstranjevanja psevdorazbor v Evropi lahko strnemo v tri načine: uporaba piscicida, izsušitev vodnega telesa in vlaganje plenilcev.
V letu 2015 je bil sprejet Program upravljanja rib v celinskih vodah RS za obdobje do leta 2021, ki določa cilje in ukrepe upravljanja z ribami v Sloveniji. Je krovni dokument za izdelavo podrobnejših načrtov ribiškega upravljanja v Sloveniji (Načrti ribiških območij, Ribiškogojitveni načrti). V Programu je obravnavana tudi problematika tujerodnih vrst rib s ciljem »zmanjšanje oziroma odstranjevanje populacij« ter določeni ukrepi pri tem:
V skladu s programom, so bili ukrepi za zmanjševanje populacij tujerodnih, predvsem invazivnih vrst rib in rakov, ter ukrepi za preprečevanje njihovega širjenja podrobneje določeni v ribiškogojitvenih načrtih. Večina ribiškogojitvenih načrtov, je že usklajenih z Zavodom republike Slovenije za varstvo narave, le nekateri so še v fazi usklajevanja in potrjevanja. Z njihovim sprejetjem se bodo tudi uradno začeli izvajati ukrepi, ki so določeni za tujerodne vrste rib.
Program upravljanja rib v celinskih vodah RS za obdobje do leta 2021 (sprejet v letu 2015) obravnava tudi cilje, usmeritve in ukrepe nadgradnje evidenc v sladkovodnem ribištvu v smislu izboljšave zbiranja podatkov o stanju ribjih populacij v Sloveniji. Eden izmed ukrepov je tudi nadgradnja aplikacije Ribkat in povezava vseh obstoječih aplikacij v sladkovodnem ribištvu v enoten sistem. Takšna povezava obstoječih aplikacij bi omogočila zbiranje podatkov o prisotnosti invazivnih tujerodnih vrst na enem mestu in s tem omogočila tudi lažjo sledljivost razširjanja vrst. V okviru projekta Life for Lasca se je v letu 2018 opravilo ozaveščanje vseh predstavnikov ribiških družin, tudi na temo tujerodnih vrst in pravilnega vnosa podatkov v aplikacijo Ribkat.
Za odkrivanje novih najdišč tujerodnih vrst ali celo novih prisotnih vrst so pomembni tudi podatki naključnih najdb, ki niso vezane na raziskave in strokovno delo (najdbe ribičev in druge zainteresirane javnosti), zato je treba vzpostaviti dostopen in enostaven način enotnega zbiranja podatkov o najdbah tujerodnih vrst, na primer v obliki spletne aplikacije.
V letu 2016 sta Ribiška zveza Slovenije in Center za kartografijo favne in flore pričela s projektom »Ujemite naravo!««. V okviru tega projekta je bilo do sedaj zbranih 12826 fotografij (71 vrst rib, 8 vrst potočnih rakov in 8 vrst školjk). Cilj projekta, je bila vzpostavitev sistema za zbiranje podatkov o enostavno prepoznavnih vrstah rib, potočnih rakov in školjk s pomočjo vključevanja ljudi v t.i. koncept ljudske znanosti (Citizen Science) in sodelovanja med različnimi javnostmi in strokovnjaki. Ena od ciljnih skupin so bili ribiči, ki se zaradi svojih interesov in želja zadržujejo ob vodah po vsej Sloveniji. Na pobudo se je odzvalo 166 zainteresiranih prostovoljcev, ki so posredovali podatke o najdbi, opaženju ali ulovu domorodnih in tujerodnih vrstah rib, potočnih rakov in školjk. V okviru projekta je bilo odkritih tudi nekaj novih tujerodnih vrst za Slovenijo npr. ozkoškarjevec. Tovrstno zbiranje podatkov je siselno nadaljevati tudi v naprej. Zaradi lažje preglednosti nad zbranimi podatki pa bi bilo smiselno vse podatke zbirati v enotni podatkovni zbirki, ki bi omogočala pregled prisotnost posamezne vrste.
Literarura:
Bric B., Hamzić R., Podgornik S. 2017. Strokovne podlage za program ukrepov za obvladovanje vodnih invazivnih tujerodnih vrst. Zavod za ribištvo Slovenije, Sp. Gameljne. 47 str.
Britton J.R., Davies G.D., Brazier M., Pinder A.C. 2007. A case study on the population ecology of a topmouth gudgeon (Pseudorasbora parva) population in the UK and the implications for native fish communities. Aquatic Conservation: Marine and Freshwater Ecosystems. 17: 749-759.
Crivelli A.J. 1995. Are fish introductions a threat to endemic freshwater fishes in the northern Mediterranean region? Biological Conservation. 72, 2: 311–319.
Gozlan R.E., Beyer K. 2006. Hybridization between Pseudorasbora parva and Leucaspius delineatus. Folia Zoologica 55: 53-60.
Hanazato T., Yasuno M. 1989. Zooplankton community structure driven by vertebrate and invertebrate predators. Oecologia, Vol. 81, No. 4 (1989), pp. 450-458
Jenič A., Podgornik S. 2014. Ocena velikosti in distribucija tujerodnih vrst rib. Končno poročilo o projektni nalogi. Zavod za ribištvo Slovenije, Spodnje Gameljne, 104 str.
Kottelat M., Freyhof J. 2007. Handbook of European Freshwater Fishes. Switzerland: Steven Simpson Books, 646 s.
Lemmens P., Mergeay J., Vanhove T., Meester L., Declerck S.A.J. 2015. Supression of invasive topmouth gudgeon Pseudorabora parva by native pike Esox lucius in ponds. Aquatic Conservation: Marine and Freshwater Ecosystems. 25: 41-48.
Musil M., Novotná K., Potužák J., Hůda J., Pechar L. 2014. Impact of topmouth gudgeon (Pseudorasbora parva) on production of common carp (Cyprinus carpio) – question of natural food structure. Biologia, 69/12: 1757 -1769.
Piria, M., Povž, M., Vilizzi, L., Zanella, D., Simonović, P. & Copp, G. H., 2016: Risk screening of nonnative freshwater fishes in Croatia and Slovenia using the Fish Invasiveness Screening Kit. Fisheries Management and Ecology 23, 21-31.
Povž M., Ocvirk A. 1990. Freshwater fish introductions and transplantations in Slovenia. Ichthyos 9: 1-9.
Povž M., Sket B. 1990. Naše sladkovodne ribe. Založba Mladinska Knjiga, Ljubljana. 370 s.
Povž, M., Sket B. 1999. Sladkovodne ribe. V: Kryštufek, B. & F. Janžekovič (ur.): Ključ za določevanje vretenčarjev Slovenije. DZS, Ljubljana, 211-260.
Povž M. 2015. Sladkovodne ribe in piškurji v Sloveniji. Zavod Umbra. 106-107.
Veenvliet P., Kus Veenvliet J. 2006. Ribe slovenskih celinskih voda; priročnik za določanje. Zavod Symbiosis, Grahovo, 168 s.
Witkowski A. 2011. NOBANIS – Invasive Alien Species Fact Sheet – Pseudorasbora parva. Pridobljeno iz: Online Database of the European Network on Invasive Alien Species – NOBANIS www.nobanis.org, preneseno 25.10. 2016.
Welcomme RL, 1988. International introductions of inland aquatic species. FAO Fisheries Technical Paper, No. 294:x + 318 pp