Slika: Močvirski škarjar (Procambarus clarkii)(Foto: Zavod Symbiosis).
Močvirski škarjar (Procambarus clarkii) je od 5 do 12 cm velik sladkovodni rak deseteronožec. Močvirski škarjarji imajo najpogosteje temno rdeče obarvano telo, mladi osebki pa so rjavosive barve. V trgovinah z živalmi so naprodaj tudi živo oranžne, bele in modre barvne oblike. Močvirski škarjar ima na škarjah dobro vidne svetlo rdeče izbokline, na zapestnem delu škarij pa izrazit trn. Škržno-srčna reža na košu (v pogledu od zgoraj) je zelo ozka. Pri vseh domorodnih vrstah rakov so izbokline na škarjah neizrazite in niso rdeče obarvane, na zapestnem delu škarij ni izrazitega trna, škržnosrčna reža na košu pa je široka (MOP, 2016).
Znanstvena klasifikacija |
||
Klasifikacija |
Latinsko |
Slovensko |
Kraljestvo |
Animalia |
Živali |
Deblo |
Arthropoda |
Členonožci |
Poddeblo |
Crustacea |
Raki |
Razred |
Malacostraca |
Višji raki |
Red |
Decapoda |
Raki deseteronožci |
Družina |
Cambaridae |
Cambaridae |
Rod |
Procambarus |
Procambarus |
Vrsta |
Procambarus clarkii |
Močvirski škarjar |
Je tipičen r-strateg in ima velik razmnoževalni potencial. Samice pod zadkom običajno nosijo 200-300 jajčec, lahko pa tudi več kot 700. Pri tej vrsti je poznana fakultativna partenogeneza, zato se lahko populacija v ugodnih razmerah vzpostavi že iz ene same samice. V toplejših predelih se lahko razmnožuje tudi dvakrat letno. V povprečju živijo 3-4 leta, v hladnejših predelih pa tudi kako leto dlje. Spolno zrelost dosežejo po 11 levitvah, pri velikosti okoli 45 mm, kar se lahko v nekaterih predelih zgodi že v 5 mesecih po izvalitvi (Kozak in sod., 2015).
Najdemo ga v jezerih, ribnikih, rekah in močvirjih. Krajša obdobja suše lahko preživi tudi v skrivališčih na kopnem. Prenaša račjo kugo, ki je za domorodne vrste rakov praviloma smrtna. Domorodne vrste rakov izriva s tekmovanjem za hrano in življenjske prostore. Ker dosežejo velike gostote, močno vplivajo na vodno rastlinje in nevretenčarje. Vrsto so predvsem gojili v prehrambne namene in so jih namerno vlagali v naravo ali pa so pobegnili iz gojitvenih obratov (Govedič, 2018).
Naravno poseljuje južni del Severne Amerike in Srednjo Ameriko. V Evropo so ga ilegalno prinesli v Španijo leta 1973, od koder se je hitro razširil po južni in srednji Evropi. Zaradi visokega razmnoževalnega potenciala in velike ekološke prilagodljivosti se širi zelo hitro in sodi med 100 najbolj invazivnih in nevarnih tujerodnih vrst v Evropi. V Sloveniji je bil zabeležen izpust v prosto naravo leta 2018, nam najbližje pa živi v Avstriji in Italiji. V Italiji se je v zadnjem času zelo hitro razširil in je že dosegel slovensko mejo, zato ga v kratkem pričakujemo tudi pri nas, zlasti v Soči in Vipavi (Cit. po Govedič in Vrezec, 2018)
Slika: Razširjenost močvirskega škarjarja po svetu (Vir: CABI, 2020e).
V Evropo je bila vrsta najprej vnešena v Španijo leta 1973. Zaradi zmožnosti hitrega širjenja, premeščanja s strani človeka in komercialne uporabe se je vrsta hitro širila na nova območja. V 80ih in 90ih letih je bila vrsta vnesena v Francijo, Italijo in Portugalsko iz Španije, Kenije in države bližnjega vzhoda. Zdi se, da močvirski škarjar še ni dosegel odprtih vod na Češkem, vendar obstaja nevarnost pobega ali izpust vrste iz akvarija. Kadar so prisotni odrasli osebki vrste kot domači ljubljenci je le vprašanje časa, kdaj se zgodi izpust. Vrsta se pojavlja v Nemčiji in Avstriji, kjer naseljuje termalni vrelec. Na Slovaškem so v vrtnih ribnikih. Je ena najbolj razširjenih vrst po svetu, naseljuje vse kontinente razen Avstralije in Antarktike (Kozak in sod., 2015). Junija 2018 se je v bližini Celja na počivališču Lopata na južni strani avtoceste Ljubljana-Maribor zgodil izpust več deset osebkov. Povzročitelj, izvor, namen transporta in kasneje izpust živih rakov ostajajo neznanka. Najnovejši rezultati na podlagi okoljske DNA (e-DNA) so potrdili potencialno prisotnost vrste v oljnem zbiralniku tudi v letu 2020 (ZZRS). Vrsta bi bila lahko potencialno prisotna tudi na območju Velenjskih jezer in zadrževalnika Vogršček (Govedič, 2018; Govedič, 2019).
Slika: Lokacije potencialne prisotnosti močvirskega škarjarja v Sloveniji (vir: Govedič, 2018; Govedič, 2019; Pernat in sod., 2020; ZZRS Bios, 2020).
Močvirski škarjar je visoko invazivna vrsta (Hentonnen in Huner, 1999; Holdich in sod., 1999). Vrsta je lahko dostopna v akvaristiki. Močvirski škarjar preživi v habitatih in podnebjih, ki so precej drugačna od tistih, ki so povezani z njegovim naravnim obsegom. Vrsta dobro uspeva v tropskih regijah, kot sta Ekvador in Uganda, prav tako ga najdemo v zmerno hladnih regijah npr. v Nemčiji.
Gre za zelo agresivno vrsto z velikim vplivom na vodne ekosisteme, saj se ob invazijah močno zmanjša biotska pestrost voda. Po podatkih iz Evrope se je ob naselitvi močvirskega škarjarja biotska pestrost vodnih žuželk znižala za 71 %, dvoživk za 83 % in vodnih ptic za 52 %, vodno rastlinje pa je iz teh vodotokov skoraj izginilo. V Italiji je zaradi širjenja močvirskega škarjarja izumrla endemična podvrsta povodnega krešiča (Carabus clatratus antonellii), velik vpliv pa se kaže tudi na italijanskem koščencu (Austropotamobius italicus). Močvirski škarjar namreč ni le uspešen tekmec domorodnim potočnim rakom, pač pa je tudi eden najpomembnejših prenašalcev račje kuge s koevoluiranim sevom Pc (Diéguez-Uribeondo in sod. 1995 ;Cit. po Govedič in Vrezec, 2018).
Močvirski škarjar ima negativen vpliv na okolje in ekonomijo. Lahko povzroča škodo na nasipih.
V odsotnosti plenilcev se lahko vrsta močno namnoži in negativno vpliva na domorodne vrste in ekosisteme. Lahko poškoduje vodne makrofite in poveča motnost vode. S plenjenjem nevretenčarjev, predvsem vodnih žuželk in mehkužcev, močno zmanjšuje vire in za njih tekmuje z drugimi domorodnimi vrstami, predvsem ribami. Je prenašalec bolezni, poleg tega akumulira težke kovine in druge strupene snovi v svojih organih in tkivih in jih prenaša na višje trofične nivoje (Geiger in sod., 2005).
V letu 2018 smo se v Sloveniji prvič srečali z izpustom invazivne tujerodne vrste sladkovodnih rakov, močvirskega škarjarja (Procambarus clarkii). Izpust se je zgodil na avtocestni bencinski črpalki OMV na Lopati. Odvrženo je bilo večje, vendar neznano število odraslih osebkov, na travnato površino ob črpalki. Zavod za ribištvo Slovenije je skupaj s predstavniki Zavoda RS za varstvo narave, Centra za kartografijo favne in flore ter prostovoljci po zabeleženem izpustu in ulovu nekaterih živih osebkov izvedel intervencijski pregled in izlov območja.
Po dogodku je ZZRS izvajal ukrepe, kot so izlovov z elektriko in vršami na območju izpusta ter pregled širšega območja vodotokov na prispevnem območju Lopate. V sodelovanju z DARS in SHS se je postavilo zaščitno ograje okoli lovilca olj, izvedli pa so se tudi ukrepi fizičnega uničenja morebitnih preostalih osebkov z elektriko. V lovilcu olj OMV smo po približno enem tednu po izpustu v vrše ulovili enega močvirskega škarjarja, kasneje ulova nismo več zabeležili. Pri pregledu območja vodotokov dolvodno od lovilca olj na OMV prisotnosti močvirskega škarjarja nismo potrdili. Poleg naštetih ukrepov pa je bil izveden tudi ukrep čiščenja kanalov na območju OMV (Semrajc, 2018).
Na podlagi ugotovitev potencialne prisotnosti z metodo okoljske DNA (Govedič, 2018; 2019) smo se omejili predvsem na področja, kjer je bil močvirski škarjar zaznan. S tem namenom smo v letu 2019 območja, ki so se izkazala za pozitivna na podlagi analize eDNA intenzivno pregledali z metodo elektrorakolova. Na vseh pregledanih območjih tujerodnih rakov nismo našli. V nadaljevanju smo na ista območja in v zadrževalnik na koncu parkirišča bencinskega servisa Petrol (avtocesta smer Ljubljana) v mesecu avgustu postavili tudi vrše, v katere prav tako nismo ulovili nobenega tujerodnega raka.
V začetku leta 2020 smo opravili ponoven pregled območij z metodo okoljske DNA. Izkazalo se je, da so bili vsi vzorci negativni, z izjemo vzorca odvzetega na iztoku iz lovilca olj OMV.
Močvirski škarjar je potecialno prisoten na območju Lopate po podatkih raziskav Govedič (2018; 2019) pa tudi na območju Velenjskih jezer in zadrževalnika Vogršček. Prisoten je tudi v sosednjih državah (Avstrija, Italija) od koder se lahko spontano razširi v Slovenijo. Najbolj problematična so področja reke Vipave in Soče s pritoki na območju Italijanske meje. Ker je vrsta tržno zanimiva pa se lahko zaradi ilegalne prodaje pojavi kjerkoli na ozemlju Slovenije.