Somiči imajo rahlo podstojna usta, vretenasto telo, hrbtno sploščeno široko glavo in so brez lusk. Usta jim obdajajo 4 pari brkov (po dva pred očmi, v kotičkih ust in štirje na spodnji čeljusti). Na hrbtni starni imajo dve plavuti, od katerih ima prva nerazvejane plavutnice, druga pa je tolščenka, ki je manjša in brez plavutnic. Telo rjavega somiča (Slika 1) je temno rjave barve, z zabrisanim vzorcem temnejših in svetlejših lis. Telo črnega ameriškega somiča (Slika 2) pa je enakomerno temno zeleno obarvano in proti trebušni strani postopoma prehaja v rumeno obarvanost. Obe vrsti imata zaokroženo podrepno plavut in rahlo vbočeno repno plavut. Rjavi ameriški somiči imajo običajno v podrepni plavuti 21-24 plavutnic, med tem ko je za črnega ameriškega somiča značilnih 17-21 plavutnic. Rjavi ameriški somiči imajo v povprečju 11-14 škržnih lokov, med tem ko imajo črni ameriški somiči 15-19 škržnih lokov (Povž in Sket, 1999; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006; Jenič in Podgornik, 2014; Mihinjač, 2019).
Slika 1: Rjavi ameriški somič (Ameiurus nebulosus). Foto: Ljubomir Hlasek
Slika 1: Črni ameriški somič (Ameiurus melas). Foto: ZZRS
Obe vrsti sta si med seboj poleg morfologije razmeroma podobni tudi v ekologiji in biologiji. Opravljenih je bilo več raziskav obeh vrst tako na območjih njihove naravne razširjenosti, kot tudi na območjih kjer so tujerodni oz. celo invazivni. Pri starejših objavah je vprašljiva tudi določitev posamezne vrste. Pojavljanje črnih ameriških somičev je zabeleženo v alpski, kontinentalni in panonski biogeografski regiji. Rjavi ameriški somiči pa so prisoti v atlantski, borealni, sredozemski, panonski in kontinentalni biogeografski regiji. Invazivni potencial te vrste je bil v Nemčiji, Romuniji in na Poljskem zaznan predvsem na območju kontinentalne in sredozemske biogeografske regije (CABI, 2021a; CABI, 2021b).
Vrsti običajno naseljujeta mrtvice in tolmune velikih ravninskih vodotokov in rek, ribnike, s hranili bogata jezera in akumulacije (Kottelat in Freyhof, 2007).
Rjavi ameriški somiči zrastejo maksimalno do 40 cm, običajno med 20 in 30 cm. Črni ameriški somiči lahko v ugodnih razmerah zrastejo celo do 50 cm. Obe vrsti sta dolgoživi, živita tudi do 10 let. Spolno zrelost dosežeta nekje pri 2-3 let starosti. Po nekaterih podatkih naj bi črni ameriški somiči spolno zrelost lahko dosegli že v prvem letu. V vsakem drstnem obdobju (od maja do julija), ko temperatura vode doseže 18-30°C, samice črnih ameriških somičev izležejo 2000 – 3800 iker. Ikre odložijo na dno, v izkopano gnezdo, predvsem v plitvejših predelih vodnega telesa. Samec in samica gnezdo varujejta tudi do 10 dni po izvalitvi. Ikre redno prezračujeta oz. čistita, na način da ikre posesata v usta in jih nato izpljuneta. Rjavi somič se običajno prične drstiti že v aprilu ali maju, ko temperatura vode doseže 15 °C. Običajno se razmnožuje enkrat letno. Samice oplojene ikre (tudi do 10.000) odložijo pod debla ali drugo kritje. Ikre se izvalijo po 5-9 dneh. V poletnih mesecih, po izvalitvi so pogosto opažene velike jate zaroda na gladini vode. Stopnja preživetja v vseh fazah razvoja (od jajčeca do mladega osebka) je dokaj visoka, saj jih starši varujejo do 29 dni po izvalitvi (Guth, 2011).
Zaradi ostrih bodic na obeh dorzalnih in pektoralnih plavutih, ki jih ob napadu razširijo, so plenilci ameriških somičev redki (Becker, 1983). Črni ameriški somič proizvaja blag strup, ki ga preko omenjenih bodic injecira v plenilca. Zaradi nočnega življenje in morfološke zgradbe, sta obe vrsti redko plen ribojedih rib. V izvornem območju ju pleni malousti ostriž (Micropterus dolomieu) in postrvji ostriž (Micropterus salmoides) ter čaplje. Manjše predstavnike, ki še nimajo tako ostrih in dolgih bodic plenijo nekatere vrste želv (Becker, 1983). Glavni sovražnik ameriških somičev je človek. Odporni so tudi na gospodinjska in industrijska onesnažila, krajša obdobja pa so sposobni preživeti tudi v anoksičnem okolju z vsebnostjo kisika do 0,3 mg/l (CABI, 2021a; CABI, 2021b).
Vrsti lahko z neposrednjim plenjenjem in konkurenco negativno vplivata na domačo ihtiofavno. Pri prehranjevanju sta generalista. Hranita se z majhnimi ribami, ikrami, mehkužci, vodnimi in kopenskimi nevretenčarji, ter algami in drugim rastlinskim materialom. Prehranjujeta se lahko tudi v zelo kalni vodi, saj za iskanje hrane uporabljata brke (Aislabie in sod., 2020a; Aislabie in sod., 2020b). Obe vrsti sta zelo prilagodljivi na različna okolja, dobro prenašata tudi slabšo kvaliteto in višje temperatue vode. Sposobna sta preživeti pomanjkanje kisika daljše časovno obdobje.
Razširjenost po posameznih vrstah se podrobneje obravnava šele v zadnjem obdobju, tudi z uporabo genetskih raziskav. Zaradi težavnega razlikovanja in posledično pogoste napačne določitve je lahko razširjenost posamezne vrste precej širša. Kljub temu pa v Evropi ni drugih tako podobnih vrst, katere bi lahko zamenjali s tujerodnimi ameriškimi somiči.
Črni ameriški somič je naravno je razširjen v pasu zmernega kontinentalnega podnebja (CABI, 2021a). Domoroden v vzhodnem in osrednjem delu ZDA ter južni Kanadi in severni Mehiki (Velika jezera, zaliv Hudson, porečje reke Mississippi). Naseljuje počasi tekoče predele rek z mehko podlago, potoke in celo večje reke. Kot njihov primarni življenski prostor pa so pogosto navedena jezera in ribniki.
V Evropo je bil prvič naseljen leta 1871 (Holčik 1991), naseljen pa je bil za namene ribogojstva. Prvi podatek za Bolgarijo sega v leto 2013, v Belgiji leta 1882, v Veliki Britaniji pa leta 1880. Vnesen je bil tudi v nekatere druge ne evropske predele izven območja njegove naravne razširjenosti, npr. v Čile, del Mehike in v številne države znotraj ZDA in Kanade.
Do danes vrsta je zabeležena v Evropi v vsaj 27 državah: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska. Zabeležena pa je bila tudi v Veliki Britaniji.
Rjavi ameriški somič je domoroden na območju zveznih držav Floride in Alabame. Predvideva se, da vrsta izvorno ni bila prisotna v Mehiškem zalivu, zahodno od obale Apalachicole (Florida) in Vzhodno od reke Mississippi. V Alabami je razširjen predvsem v zadrževalnikih, medtem ko na Floridi poseljuje tudi večja vodna telesa. Na Atlantski obali Floride poseljuje tako potoke kot močvirja.
Habitat rjavega ameriškega somiča so stranski rokavi, mrtvice in tolmuni nižinskih potokov in rek, ribnikov, s hranili bogatih jezer in zadrževalnikov. Mandrake in Drake (2019) za primarni habitat označujeta jezera, reke, potoke ter ribnike. Namakalni kanali in estuarji pa naj bi predstavljali njegov sekundarni habitat. V Severni Ameriki poseljuje zmerni in celinski pas. V Evropo je bil prvič naseljen leta 1885 (Holčik 1991).
Rjavi ameriški somič je bil do danes zabeležen v 17 državah v Evropi: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Danska, Finska, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Nizozemska in v Veliki Britaniji. Po zadnjih podatkih ni več prisoten v Belgiji in Bolgariji.
Slika 3: Razširjenost črnega ameriškega somiča po svetu (Vir: CABI, 2021a)
Slika 4: Razširjenost rjavega ameriškega somiča po svetu (Vir:CABI, 2021b)
V Sloveniji sta obe vrsti pogosti predvsem v severovzhodnem delu, kjer v veliki meri poseljujeta ribnike. Posamezne najdbe pa so zabeležene tudi iz počasi tekočih vodotokov (Povž in Sket, 1999; Veenvliet in Kus Veenvliet, 2006). Zaradi težavnega razlikovanja med vrstama ne poznamo časovnega obdobja vnosa posamezne vrste. Črni ameriški somič je bil v Sloveniji najden (določen) šele leta 2007 (Jenič in Podgornik, 2014). Tekom vzorčenj so bili ameriški somiči najdeni v pritokih Save iz Bizeljskega gričevja, v mrtvicah in pritokih Mure ter v potokih v bližini akumulacije Pernica. Našli pa smo ga tudi v mrtvicah Drave, Jezeru Mola, porečju Ljubljanice in Vipave. Kjer je prisoten, večinoma dosega večje številčnosti, le v nekaterih vodotokih so najdeni posamezni osebki. Ameriški somiči so prisotni tudi v številnih drugih ribnikih in gramoznicah po državi.
Slika 5: Razširjenost rjavega in črnega ameriškega somiča v Sloveniji po obdobjih (Vir: ZZRS, Bios, 2020)
Zaradi težavne determinacije vrst slika 5 prikazuje razširjenost obeh vrst skupaj. Podatki so bili zbrani od leta 1980 do danes. Najnovejši podatki kažejo na številčno prisotnost ameriškega somiča v območju V in J Slovenije. Kljub temu pa popis podatkov ni celosten, menimo da je razširjenost ameriškega somiča širša od prikazane.
Graf 1: Število uplenjenih ameriških somičev v Sloveniji skozi leta (Vir: RIBKAT I.N.)
Graf 2: Masa uplenjenih ameriških somičev skozi leta (Vir: RIBKAT I.N.) I.N. -podatki informativne narave
Rjavi ameriški somič se je v uplenu slovenskih ribičev glede na podatke (RIBKAT) pojavil leta 1986, med tem ko se je črni ameriški somič pojavil leta 1991. Tudi tu je potrebno poudariti, da je primerjava vrst nepopolna, saj je gotovo prišlo do pogostih napačnih določitev in posledično napačnih vnosov. Od prvega pojava ameriških somičev v Sloveniji do leta 2019 je bilo uplenjenih 758.856 somičev, v skupni masi 51480,39 kg.
Vnos obeh vrst ameriških somičev v naravno okolje je posledica gojenja v akvakulturah, športnega ribolova in vnosa v okrasne ribnike (Wheeler, 1979). Obe vrsti sta sposobni preživeti v onesnaženih vodah z malo kisika (Scott and Crossman, 1973). V primeru vnosa ameriških somičev v vodotoke z manj primernim habitatom (hitro tekoče reke), se bodo ti v času visokih voda verjetno premaknili in ustalili v bolj mirnih predelih poplavnih ravnic. Črni ameriški somiči so razmeroma sedentarna vrsta, zato je njihovo širjenje relativno počasno (Bouvetov in sod., 1985). V raziskavah rjavih somičev s telemetrijo, na območju njegove naravne razširjenosti je bilo ugotovljeno, da se kljub manjši mobilnosti, le ta nekoliko poveča v toplejšem obdobju leta, oz. na območju toplejših voda (Sakaris in sod., 2005).
Vrsti sta se po Evropi širili tudi nenamerno tudi s kontaminiranim prenosom in vlaganjem drugih rib. Tak primer je zabeležen prenos ameriških somičev z prenosom krapov iz Hrvaške na Češko (Lusk in sod., 2010). Zaradi slabega nadzora pa se v Srbiji s prenosom krapov pogosto poleg ameriških somičev, ki so primešani vložku prenese tudi sončne ostriže in psevdorazbore (Lenhardt in sod., 2010; Jaćimović in sod., 2019).
Gojenje somičev v evropskem ribogojstvu nima prave ekonomske vrednosti. Kljub temu pa jih še vedno gojijo naprimer v Italiji, kjer se je letna proizvodnja črnega ameriškega somiča med leti 2010 in 2015 gibala od 43.20 pa vse do 245.75 ton. Gre za dokaj poceni ribo, saj je njena tržna vrednost le dobre 3 evre na kilogram. Nekoliko manj podatkov o letni proizvodnji je za rjavega ameriškega somiča, ki ga podobno kot črnega gojijo v Italiji. Gospodarske koristi te vrste so zabeležene predvsem v Čilu, na Kitajskem, v Bolgariji in v Belorusiji (Aislabie in sod., 2020a).
Rjavi ameriški somič je bil v naravno vodno okolje naseljen tudi za namene ribolova, vendar je njegova ekonomska vrednost dokaj nizka. Na nekaterih področjih je postal cenjena ribolovna vrsta, zaradi okusnega mesa. Dimljen rjavi ameriški somič velja za specialiteto (Mandrak in Drake, 2019). V Italiji pa naj bi ga uporabljali tudi za vabo pri lovu na soma. V vseh biogeografskih regijah so bolj ali manj ugodne klimatske razmere za vzpostavitev viabilnih populacij, z izjemo alpske regije. Zaradi vpliva podnebnih sprememb razmere za obe vrsti postajajo še ugodnejše, predvsem zaradi vpliva globalnega segrevanja (Aislabie in sod., 2020a; Aislabie in sod., 2020b).
Rjavi ameriški somič je bil v Slovenijo vnesen po letu 1935 iz Hrvaške, za namene vzreje in ribolova. Čas in način vnosa črnega ameriškega somiča sta neznana (Povž, 2007).
Primarni habitati, ki jih naseljujejo ameriški somiči v Sloveniji so predvsem ribniki, med tem ko so potoki in reke njun sekundarni habitat. Sta, tipični limnofilni in termofilni vrsti, s široko temperaturno toleranco, ki se giblje med 8 in 30o C (Cucherousset in sod., 2007). Odporni sta na onesnaževanje in evtrofikacijo. V primeru, da zaradi spremenjenih okoljskih razmer v nekem okolju domorodne vrste niso konkurenčne, oz. niso sposobne pleniti ameriških somičev, lahko ti vrsti prevladata in dodatno izpodrineta na tem območju avtohtone vrste. Zaradi številčne prevlade ameriških somičev posledično prihaja do njihovega širjenja na nova območja. V Sloveniji imajo ameriški somiči potencial, da postanejo invazivni predvsem v toplejših vodotokih. Znano pa je tudi, da se lahko močno razširijo tudi v rečnih akumulacijah (Cvijanović in sod., 2005, 2008; Johnson in sod., 2008).
Za Slovenijo ocenjujemo, da nevarnost širjenja črnega in rjavega ameriškega somiča predstavljajo: naravno širjenje, prenos s strani ribičev (predvsem kot spremljevalna vrsta pri prenosu rib), pobeg oz. slepi potnik med ostalimi ribami kupljenimi v ribogojnici, ter izpust oziroma pobeg iz zasebnega ribnika.
Za Slovenijo ocenjujemo, da so možne naslednje poti vnosa/širjenja vrst:
Ameriški somiči v Sloveniji v največji meri poseljujejo stoječa vodna telesa. Le- ta so v bližini naravnih vodotokov ali pa so celo povezana z njimi (ribniki na osi vodotoka). Vrsti se tako iz stoječih vodnih teles s poplavami in visokimi vodami širita v okoliške vodotoke.
Poplave so lahko naravnega ali antropogenega izvora (zajezitve oziroma antropogena zaplavitev površin). Na ta način se vrsti širita iz stoječih vodnih teles v tekoče vode oziroma iz obstoječega območja prisotnosti naseljujeta nova območja. V kolikor pride do visokih voda je število pobeglih osebkov težko ovrednotiti, saj jih ni mogoče prešteti.
Predvsem pri naravnem širjenju je treba poudariti vpliv podnebnih sprememb. Višje temperature v prihodnosti zaradi vpliva podnebnih sprememb pomenijo tudi večjo uspešnost obeh vrst, ki bi lahko v prihodnosti zasedli vsa območja v Sloveniji, razen hladnih alpskih vodotokov in vodotokov s hitrejšim vodnim tokom. Vrsti se po naravni poti lahko širita le med povezanimi vodotoki, zato je njohovo pojavljanje v različnih ribnikih posledica namernega prenosa iz drugih vodotokov v preteklosti ali poplav, ki posamezna ločena vodna telesa med seboj povežejo. Klimatske spremembe bodo imele na uspešnost vrst dolgoročen vpliv, kljub vsemu pa vpliva klimatskih sprememb v bližji prihodnosti verjetno ne bomo zaznali brez ustrezno usmerjenih raziskav.
V preteklosti so bili v naravno okolje prineseni tudi s strani ribičev, predvsem zaradi okusnega mesa in želje po ribolovu neke nove vrste. Obe vrsti pri ribičih v novejšem obdobju nista priljubljeni in zaželeni, marsikatera ribiška družina se ju trudi izloviti. Zato je verjetnost namernega vnosa v ribolovne vode v današnjem času malo verjetna.
V skladu z določili Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 61/06) z ameriškimi somiči ni dovoljeno poribljavati. V primeru ulova na trnek in pri kontrolnem odlovu oz. praznenju gojitvenega ribnika je treba vse somiče odstraniti in jih ni dovoljeno vračati v naravno okolje ali prenašati v druge vodotoke. Vrsta nima varstvene dobe, kvote in najmanjše lovne mere.
Možnost prenosa ameriških somičev v novo okolje je tudi vnos s poribljavanjem oz. vlaganjem drugih vrst rib. Pri poribljavanju se ribe na novo lokacijo transportira z namenskimi cisternami, pri čemer se v cisternah dovaja kisik in skrbi za primerno temperaturo vode. V primeru, da so med osebki za poribljavanje ponesreči ujeti tudi somiči, le ti takšen transport nedvomno preživijo in tako poselijo nova okolja.
V Sloveniji ameriški somiči niso bili nikoli priljubljeni za namene ribogojstva oziroma ciljnega gojenja in vzrejanja. Vrsta je pogosto v ribogojne obrate (vzrejne ribnike) zašla kot spremljevalna vrsta pri vlaganju drugih vrst rib. Problem prisotnosti ameriških somičev v vzrejnih ribnikih pa je bližina naravnega vodotoka ali celo povezanost z njim (ribniki na osi vodotokov), kar omogoča vstop vrste v naravno okolje.
V Sloveniji je glede na Centralni register objektov akvakulture in komercialnih ribnikov (VOLOS) malo toplovodnih ribogojnih objektov, ki imajo somiče v obratu kot spremljevalno vrsto. Iz podatkov je razvidno, da so črni ameriški somiči prisotni v vsaj enem ribogojnem objektu, rjavi pa v treh. Verjetno so ti podatki močno podcenjeni.
Največji problem pri vnosu in detekciji tujerodnih vrst rib so zasebni ribniki. Zaradi zasebnega upravljanja, vrstni sestav rib v zasebnih ribnikih pogosto ni znan, prav tako pa za njihovo upravljaje niso zahtevana ustrezna usposabljanja ter ni ustreznega nadzora. Namreč vsi gospodarji ribiških družin, ki so odgovorni za poribljavanja in odlove so ustrezno usposobljeni in imajo za to opravljen izpit.
Vrsti se načeloma bolj poredko pojavljata v zasebnih akvarijih. Zaradi vse boljše informiranosti akvaristov, obstaja majhna verjetnost, da bi ti vrsti v naravo pobegnila iz zasebnega akvarija. Kljub temu pa ta možnost obstaja.
Vnose somičev na nova območja najhitreje opazijo ribiči in raziskovalci rib, rakov in drugih vodnih živali. Ulov tujerodne vrste se lahko zazna v letnem poročilu v statistiki uplena, ki jo ribiške družine javijo do 1. marca za predhodnje leto. Uporaba spletnih dovolilnic, ki ribičem ne dovoljuje nakupa nove dovolilnice dokler ne izploni statistike uplena omogoča zbiranje večjega števila podatkov kot sicer. Elektronski izpis zmanjšuje napake pri seštevku oz. otežuje prirejanje podatkov. Podatki so se pred uvedbo elektronskih dovolilnic običajo sporočali v nekoliko bolj okrnjeni obliki, kot sedaj.
Črni ameriški somič predstavlja eno izmed najštevilčnejših tujerodnih vrst rib v evropskih vodah. Vpliv na ravnotežje ekosistemov je lahko velik. Prehranjuje se z ribami in ikrami, zaradi česar ima direkten vpliv na populacije domorodnih rib. Zaradi njegovega načina prehranjevanja povzroča večjo kalnost v vodotoku. Povečana kalnost pa lahko vpliva na učinkovitost hranjenja organizmov, ki se za plenjenje zanašajo na svoj vid (ščuka) (Kreutzenberger in sod., 2008). Prav tako kaljenje onemogoča uspevanje različnih makrofitov, ki opravljajo pomembno funkcijo čiščenja vode, predstavljajo zavetje, hrano in drstni habitat marsikateri vrsti. Ker lahko dosežejo velike gostote, črni ameriški somiči zaradi agresivnega vedenja motijo hranjenje domorodnih vrst in povzročajo anti-predatorsko vedenje plena. Kljub temu da gre za nočno aktivne živali, so opazili hranjenje enoletnih osebkov tudi čez dan. Med tem so izkazovali agresivno vedenje do drugih vrst. V laboratorijskem poskusu so opazili več primerov agresivnega grizenja ščuke (Kreutzenberger in sod., 2008). Z avtohtonimi plenilskimi vrstami rib tekmuje za hrano in življenjsko okolje (Boet, 1980). Hughes in Herlihy, (2012) sta z raziskavo ugotovila da ameriški somič predvsem v sušnem obdobju leta ogroža plenilske domorodne vrste rib. Cucherousset in sod. (2006) so opazili, da naselitev močvirskega škarjarja, zaradi modifikacije habitata spodbudi vzpostavitev večje in uspešnejše populacije črnega ameriškega somiča. Obenem močvirski škarjar predstavlja tudi hrano za ameriškega somiča, kar kaže na vzajemno pomoč pri vzpostavitvi populacije dveh invazivnih vrst na novem področju.
Ameriški somiči imajo lahko velik vpliv na domorodne mehkužce (Voller in McNay, 2007).
Zaradi plenjenja iker zetov lahko v zgolj dveh letih iztrebijo celotno populacijo (Cannings in Ptolemy, 1998). Zabeleženi so tudi vplivi na druge ribje vrste in dvoživke (Hughes in Herlihy, 2012).
Vrsta zelo hitro poseli degradirana območja in prizadete ekosisteme.
Predstavlja tudi tveganje za ribištvo, saj se lahko zaradi prisotnosti somiča zmanjša uspešnost ulova drugih vrst. Hkrati predstavlja tudi nevarnost za ribiča, ki ga upleni, saj ima v prsnih bodicah blag strup, ki lahko povzroči bolečino ki traja cel teden (Rose, 2006). Zaradi bodic lahko poškodujejo tudi druge plenilce, kot so ribe ali kače. Zaradi načina prehranjevanja se lahko v njegovih tkivih v onesnaženih vodah hitro nakopičijo različne človeku nevarne snovi, ki v primeru zaužitja ribe predstavljajo tveganje za javno zdravje (Savini et al., 2010). Po mnenju nekaterih ribičev je vrsta problematična tudi zaradi motečega športnega ribolova, saj onemogoča ribolov drugih vrst, ker se ulovi ali poje vabo pred ulovom tarčne vrste. To lahko vpliva tudi na število prodanih ribolovnih dovolilnic in ribolovni turizem.
Ameriška somiča, sta lahko gostitelja glive (Aphanomyces invadans), ki povzroča bolezen rdečih razjed na različnih vrstah rib. Sta tudi vektorja bolezni VHS (virusna hemoragična septikemija) in IHN (infekciozna hematopoetska nekroza). Hkrati sta tudi prenašalca številnih drugih bolezni in parazitov (Flavobacterium columnare, ECV (European Catfish virus), ranavirus, virus EHNV, Ligictaluridus pricei, Corallobothrium parafimbriatum, canthocephalus anguillae) in dveh vrst parazitskih ploskih črvov (Aislabie in sod., 2020a; Aislabie in sod., 2020b). Vrsti sta znani tudi kot vektorja prenosa tujerodnih parazitov (Vancheva in sod., 2020).
Za črnega ameriškega somiča je bilo izdelanih že kar nekaj zgodnejših ocen tveganja. V več Evropskih državah je bilo ugotovljeno, da ta vrsta predstavlja srednje do visoko tveganje. Za Slovenijo in sosednjo Hrvaško je bilo ugotovljeno visoko tveganje, da postane vrsta invazivna (Piria in sod., 2016). Vsaj za enkrat v slovenskih populacijah ni bilo opaznih poginulih somičev zaradi prisotnosti različnih parazitov ali patogenov. Odrasli osebki so zaradi ostrih trnov nepriljubljena hrana ptic, zato so relativno varni pred plenjenjem iz zraka. Ni znano ali se z njimi prehranjuje vidra, prav tako pa nimamo podatkov, da bi jih plenili ribji plenilci. Za učinkovite plenilce so se v okolju njihove naravne razširjenosti izkazale ščuke in smuči (Mandrak in Drake., 2019). Podrobnejših podatkov, ki bi izhajali iz tarčnih raziskav ameriškega somiča nimamo, zato sklepamo, da so negativni vplivi v Sloveniji podobni kot v tujini.
Ko je vrsta prisotna v naravnem okolju jo je praktično nemogoče iztrebiti. Popolna eradikacija je mogoča v manjših zaprtih vodnih telesih (npr. ribniki) z uporabo kemičnih sredstev, kot je rotenon (Britton s sod., 2010). Z metodo aktivnega odstranjevanja (pasti in elektroribolov) so bili le delno uspešni v Franciji (Cucherousset in sod., 2006), medtem ko so ga v Bolgariji uspešno odstranili z izsuševanjem manjšega vodnega zbiralnika. Zaradi bioloških lastnosti te vrste pred njo odstranimo ostale prisotne vrste, ki so običajno občutljivejše. V primeru zmanjšanja populacije si, zaradi široke ekološke valence, populacija hitro opomore. Stroški povezani z odstranjevanjem vrste so ogromni in odvisni od površine, uporaba strupov pa pomeni tudi dodatne izgube ostalih vrst. Zgolj za primerjavo, v povprečju stane odstranjevanje psevdorazbore v Veliki Britaniji 23.000 eurov na hektar vodnega telesa (Britton in sod., 2010).
V nekaterih evropskih državah je bil opazen upad rjavega ameriškega somiča po vnosu črnega. Glede na to, da se v naravnem okolju njuna razširjenost prekriva, ostaja nejasno kako sta si ti dve vrsti med seboj konkurenčni. To dilemo bodo verjetno razjasnile le ustrezne raziskave v prihodnosti.
Gotovo je, da somičev tudi v primeru neomejenih sredstev, ne moremo popolnoma odstraniti iz vodnih teles v Sloveniji. Splošni ukrepi, ki jih izvajamo (nimajo lovne mere in kvote, odstranjevanje ulovljenih osebkov med ribolovom, med kontrolnimi odlovi in raziskavami in prepoved prenosov med vodnimi telesi) že delno vplivajo na njihovo razširjenost in populacijske gostote. Kljub vsemu pa je na tem področju še kar nekaj možnosti za izboljšave. Da bi bili še učinkovitejši, pa bo v prihodnosti potrebno spodbujati raziskave in aplikacijo novih ugotovitev v praktične ukrepe. Nove naselitve se lahko prepreči tudi z aktivnim ozaveščanjem deležnikov, ki se pri svojih aktivnostih srečujejo z živimi osebki ameriških somičev. Pomembno bi bilo strokovno pomagati tudi ribogojcem, ki imajo v svojih gojilnicah somiče, kot spremljevalne vrste.
