Stanje naše domorodne potočne postrvi v slovenskih vodah se slabša že vrsto let. Naravne populacije se ne obnavljajo dovolj učinkovito, poribljavanje je le delno uspešno, kakovost ribolova pa posledično ni zadovoljiva.

Vzroke težav in možne rešitve je v zadnjih nekaj letih iskal ciljni raziskovalni program CRP - Izdelava strategije upravljanja s potočno postrvjo v Sloveniji, kjer sta moči in znanje združila Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in Zavod za ribištvo Slovenije.

S predlagano strategijo želimo vpeljati način upravljanja s potočno postrvjo, ki bo bolje odgovarjal na prepoznane negativne dejavnike in bo omogočil tudi trajnosten in kvaliteten ribolov.

ZAKAJ JE STANJE SLABO?

Vzroke za slabo stanje lahko delno najdemo v spremembah podnebja, ki vplivajo na reke in potoke. Pretoki v poletnih mesecih so nižji, temperature pa so poleti marsikje za preživetje rib že kritično visoke.

Precej pomembnejši so nepremišljeni ali neustrezno izvedeni posegi v vodotoke. Reguliranje strug in brežin s poravnanimi skalometi ali celo betonom pomeni pomanjkanje skrivališč za ribe, saj tam ni več obrežnih lukenj, tolmunov in razgibanosti toka. Sečnja dreves in grmovja na bregovih povzroči hitrejše pregrevanje vode in ribam odvzame senco, ki jo aktivno iščejo. Postavljanje neprehodnih pregrad in odvzemi vode v različne namene dodatno poslabšujejo vodne razmere.

 Slika 1: Postrvi ustreza naravna rečna struga z ohranjeno obrečno vegetacijo

Ribje populacije ogrožajo tudi ribojede živali, kot so kormorani, čaplje in vidre, ki praktično nimajo naravnih sovražnikov in niso lovna divjad.

 Vsem omenjenim dejavnikom pa moramo dodati tudi zastarele upravljavske prakse. V Sloveniji te večinoma še vedno temeljijo na desetletja starih tradicionalnih pristopih. Ena izmed največjih težav je poribljavanje vodotokov z neustreznimi ribami in na neustrezen način.

Plemenske jate v ribogojnicah, ki so prilagojene na stabilne razmere skozi več generacij, ne morejo proizvesti potomcev, ki bi bili zmožni ustreznega preživetja v naravi. Gojitev v ribogojnicah je namreč rezultat načrtne selekcije oziroma delovanja človeka in ne naravne selekcije. Iz generacije v generacijo se zaradi preživetja uspešnih osebkov delež na ribogojnico prilagojenih osebkov povečuje, pri čemer se sorazmerno zmanjšuje njihova sposobnost preživetja v naravi.

Ta mehanizem selekcije velja tako za donavsko kot tudi za atlantsko linijo potočne postrvi, čeprav smo v Slovenijo v preteklosti uvozili atlantske potočne postrvi, ki so že bile domesticirane in zato trenutno velik delež atlantskega genoma enačimo z veliko prilagojenostjo na ribogojnico.

Poribljavanje z (atlantskimi) ribogojniško vzrejenimi potočnicami v vodotoku povzroči kompeticijo za hrano in prostor ter gensko mešanje. Z vnosom 'ribogojniških' genov se tako manjša genetska pestrost divjih populacij in posledično niža sposobnost prilagajanja na okoljske spremembe ter njihov fitnes. Še posebej je to očitno v degradiranih vodotokih, kjer je prizadetost lokalnih divjih postrvi največja.

Glede na genetsko stanje potočne postrvi v Sloveniji 100 % čistosti (torej deleža domorodnega donavskega genoma) ni več mogoče doseči, lahko pa bi dosegli delež 70% donavskega genoma. Razmere glede domorodnega genetskega deleža se po Sloveniji razlikujejo, zato enotnega pristopa ni mogoče vpeljati in morajo vzrejne prakse biti prilagojene posameznemu okolišu oziroma območju.

Izhodišča strategije temeljijo na lokalni prilagojenosti rib, genetski pestrosti domorodne potočne postrvi, zmanjšanju vpliva ribogojniških linij in varovanju domorodnih prostoživečih populacij.

 Brez poribljavanja

Idealno ribiško upravljanje s potočno postrvjo bi bilo brez kakršnegakoli poribljavanja, z omejenim ribolovnim pritiskom (omejeno število ribičev in uplena) ali ribolovom po načinu “ujemi in izpusti” (odvisno od stanja ribjih populacij v posameznem vodotoku). S takim pristopom bi omogočili, da se v populaciji potočne postrvi odvija naravna selekcija in izbor lokalno najbolj prilagojenih osebkov. Največja prepreka, da bi v stvarnosti dosegli tako ugodno stanje, je paleta negativnih vplivov, ki jih v prvi vrsti predstavlja uničenost vodnih habitatov.

Upravljavcem ribiških okolišev, kjer so še ohranjeni postrvji vodotoki, priporočamo, naj v izbranih revirjih, kjer je prisotna populacija z deležem donavskih genov nad 50 %, za šest let preidejo na sistem brez poribljavanja in primernim zmanjšanjem ribolovnega pritiska. Po obdobju šestih let naj preverijo stanje populacije. Na podlagi rezultata naj se nato odloči o nadaljnjem sistemu upravljanja.

VZREJA

Brez plemenske jate - smukanje v naravi in vališča

Pred prihodom ribogojniških atlantskih postrvi so slovenski ribiči spolne celice pridobivali od drstnic v naravi, oplojene ikre pa so do faze zaroda vzrejali v vališčih. Na ta način se je ohranjala domorodna genetska pestrost na lokalno okolje prilagojene potočne postrvi. V primerjavi z vzrejo s plemensko jato smukanje v naravi omogoča izogib vplivu ribogojnice. Vendar ta pristop zahteva veliko terenskega opazovanja in dela, dober rezultat pa zaradi vremenskih razmer ni vedno zagotovljen, kar je bil v preteklosti razlog, da se je ta način začelo opuščati takoj, ko ga je bilo možno nadomestiti s plemenskimi jatami v ribogojnicah.

Kljub zavedanju, da lovljenje drstnic na drstiščih moti naravno drst potočnih postrvi je ob pravilnem izvajanju ta vpliv zanemarljiv v primerjavi s poribljavanjem z neprimernim materialom.

 Predlagamo, da upravljavci, ki razpolagajo z ustrezno izobraženim kadrom, vzrejo s smukanjem v naravi znova vpeljejo. Pred samim smukanjem naj upravljavec preveri genetsko sliko rib in izbere genetsko najustreznejše vodotoke (največji delež donavskih genov).

Predlagamo vzpostavitev tako imenovanih mikrovališč, ki bi znatno dopolnili trenutno infrastrukturo za vzrejo rib za poribljavanje, ki bi temeljila na lokalnih populacijah. Mikrovališča so majhni recirkulacijski sistemi relativno nizke finančne vrednosti, ki omogočajo stabilne pogoje za razvoj iker, brez potrebe po vodnem viru in gradbenem dovoljenju. Posebno pozornost pa je potrebno nameniti temperaturi vode – pri višji se bodo namreč ikre v vališču razvijale hitreje, kot bi se v naravi, kar pomeni, da se tak zarod začne hraniti prej – ob izpustitvi v naravo pa ni nujno, da bo tam že na voljo dovolj hrane.

Plemenske jate

Vzreja potočnih postrvi s plemensko jato v ribogojnici zmanjša količino dela na terenu in je zato postala prevladujoč način vzreje. Cilj v upravljavskem obdobju 2023 - 2028 je, da se v ribogojnicah z dovoljenjem za poribljavanje v plemenskih jatah potočne postrvi doseže čim večji delež lokalnih donavskih genov (vsaj 50 %).

V celoti se preneha uporaba plemenskih jat, ki temeljijo na ribogojniško vzrejenih atlantskih osebkih ali pa je njihovo poreklo ribogojniško.

Pri vzpostavljanju in obnavljanju plemenske jate je potrebno zagotoviti, da so starši plemenk – samci in samice - iz narave, najbolje iz ribiškega okoliša, v katerem se ribogojnica nahaja. Kadar razplodnega materiala ni mogoče zagotoviti znotraj določenega ribiškega okoliša, ga je potrebno poiskati znotraj preostalih ribiških okolišev, ki tvorijo isto ribiško območje. Poseganje v rezervate za ohranjanje genetsko čistih potočnih postrvi ni dovoljeno, izjemoma z dovoljenjem ZZRS in ob strokovnem vodenju.

Pri obnavljanju plemenske jate je zaželeno, da vir staršev plemenk ni vedno isti (različni revirji), hkrati pa je potrebno ohranjati 50% stopnjo genetske čistosti plemenk oziroma je ne poslabševati. Dolgoročni cilj je, da imajo vse plemenske jate za vzrejo potočne postrvi za poribljavanje vsaj 70 % delež donavskih genov.

 Slika 2: Potočna postrv z značilnimi belo obrobljenimi rdečimi pikami 

V plemenski jati naj bodo le samice, po seme za vsakoletna poribljavanja pa se hodi v naravo.

Ker ustreznih spolno zrelih samcev v drsti v naravi ni lahko pridobiti (malo osebkov v drsti, časovna neusklajenost med drstjo samic v ribogojnici in samcev v naravi), se lahko vpelje praksa zmrzovanja sperme – krioprezervacija.

 V obdobju 2023 – 2028 naj upravljavci znotraj svojih ribiških okolišev skušajo poiskati primerne odseke vodotokov in vzpostaviti rezervate za plemenke oziroma določiti mesta smukanja plemenk. V primeru, da s takimi odseki ne razpolagajo, naj se dogovorijo za sodelovanje z upravljavci sosednjih ribiških okolišev.

 Plemenska jata mora živeti v primernih pogojih. Betonski bazeni za to niso primerni. Z zmanjšanjem prilagoditve plemenk na ribogojnico bo za uspešno vzrejo potrebno zmanjšati tudi gostoto plemenk na bazen.

V ta namen predlagamo obuditev Komisije za plemenske jate, ki bi preverjala življenjske pogoje plemenskih jat.

PORIBLJAVANJE

Obstajajo različne ribogojske prakse, s katerimi se da v določeni meri zaobiti prilagoditev na ribogojnico. Dlje, kot je riba v ribogojnici, večji bo vpliv selekcije, vezane na ribogojnico. Zato je pomembno, da se ribe v naravne vodotoke vlaga v čim zgodnejši fazi njihovega razvoja. Teoretično je najbolj primerna faza za vlaganje ikra z očmi, saj so raziskave pokazale, da je pred to fazo vpliv okolja nizek, v kasnejših razvojnih fazah pa se močno poveča. V praksi pa je bolj smiselno vlagati zarod z mešičkom, saj je možnost preživetja precej večja. Izbira velikostnega razreda za vlaganje je tako odvisna predvsem od količine razpoložljivih iker.

Gojitveni revirji

Upravljavci naj tekom načrtovalskega obdobja 2023 – 2028 postopno preidejo na “novi način” sonaravne vzreje, torej brez vlaganja. Izlovi rib za prenos v ribolovne revirje naj se izvajajo pravilno - ohranja naj se starostna struktura populacije. Na vsaki dve ali tri leta se iz gojitvenega potoka izlovi približno 60 % vsake velikostne kategorije, od mladic do odraslih rib, v potoku pa se ohrani delež prav tako velikostno pestre populacije. Na ta način se v potokih ohranja raznolika starostna struktura, spolno zreli osebki pa imajo možnost naravnega razmnoževanja v potoku.

 Pri klasični sonaravni vzreji se v gojitvene potoke vlaga ikre z očmi ali zarod z mešičkom. Pomembno je, da se zarod vlaga vzdolž celotnega odseka, kjer se izvaja sonaravna vzreja, na ustreznih mestih, kjer se ikre in zarod lahko zaščiti pred predatorji in močnim vodnim tokom.

V načrtovalskem obdobju 2023 – 2028 lahko ribiči v gojitvene potoke vlagajo ikre in zarod ne glede na genetsko sliko, od leta 2028 dalje pa le še ikre in zarod z več kot 50 % deležem donavskih genov.

Ribolovni revirji

Glede na dognanja o vplivu okolja na razvoj ikre velja splošna usmeritev, da je za boljšo prilagojenost rib na naravno okolje potrebno vzdrževalno vlagati čim mlajše ribe, torej ikre z očmi ali zarod z mešičkom. Z vlaganjem večjih velikostnih kategorij iz ribogojnice se do leta 2028 preneha.

V načrtovalskem obdobju 2023 – 2028 lahko ribiči v ribolovne revirje še vlagajo genetsko nepreverjen zarod, od leta 2028 dalje pa bo tudi v ribolovne revirje dovoljeno vlagati le potočno postrv z več kot 50 % deležem donavskih genov – torej ikre z očmi ali zarod z mešičkom iz ribogojnice/vališč ali večje ribe iz gojitvenih potokov.

Iz ribogojnice se kot večje ribe v ribolovne revirje vlaga le sterilne šarenke (možno je tudi sterilne potočne postrvi ali obeh vrst), s čimer se ščiti populacije divjih potočnih postrvi in hkrati ohranja oziroma povečuje ribolov.

Kjer je dovoljen le ribolovni režim »ujemi in izpusti«, se vlaganje zaroda potočne postrvi izvaja s ciljem izboljšanja genetske slike populacije in s tem boljše prilagojenosti rib na lokalne pogoje, ne izvaja pa se dopolnilnega vlaganja oziroma vlaganja potočnice »za pod trnek«.

AKTIVNO REŠEVANJE TEŽAV V RIBIŠTVU

Predlagana strategija vsebuje usmeritve, s katerimi so začrtani glavni cilji upravljanja s potočno postrvjo v Sloveniji. Vključena je v Program upravljanja rib (PUR) za obdobje do 2033. Obdobje do sprejetja novih ribiško gojitvenih načrtov (RGN) je predvideno za prilagajanje novim smernicam, saj se zavedamo, da mora biti vsaka sprememba premišljena, usklajena z upravljavci in prilagojena lokalnim razmeram. Veliko bo treba storiti tudi na področju informiranosti in izobraževanja.

 Skupaj z ribiškimi družinami nas čaka veliko dela. Spremembe pri ustaljenem načinu upravljanja, predvsem pa pri načinu razmišljanja terjajo čas, energijo in veliko potrpežljivosti.

Zavod za ribištvo Slovenije bo glede predlagane strategije aktivno sodeloval z ribiškimi družinami.

 Ribiči preko ribolova in z njim povezanimi ribiškimi dejavnostmi zaznavajo številne spremembe, ki se dogajajo na rekah in potokih. V zadnjih desetletjih spremljajo, kako uničevanje habitatov, regulacije rek, odvzemi vode, zajezitve, onesnaženja, vedno večja prisotnost ribojedih živali in globalno segrevanje vplivajo na ribolov, v prvi vrsti na ribolov potočne postrvi. Ribiči so vedno in bodo tudi v prihodnosti opozarjali na stihijsko uničevanje narave, predvsem vodotokov, Zavod za ribištvo Slovenije pa se proti temu vsakodnevno bori tudi v okviru svojih zakonskih pristojnosti. Ribiči lahko k ohranitvi potočne postrvi in ribolova prispevajo s trajnostno naravnanim upravljanjem z vrsto, k čemur stremi strategija, ki jo tu predstavljamo.

Pričujoča strategija je tudi poziv k sodelovanju in upamo, tudi pomemben prispevek k aktivnemu reševanju problemov v ribištvu.

 Celotno zaključno poročilo izdelave strategije upravljanja s potočno postrvjo v Sloveniji si lahko preberete tukaj.